Odkar imam otroka, med nakupovanjem redno zatavam v trgovine oziroma na oddelke z igračami. V nasprotju s sprehodi po knjigarnah za zdaj še premorem toliko samonadzora in obvladovanja trenutnih impulzov, da sem sposoben na plan oditi praznih rok. Čeprav bi bilo verjetno bolje reči, da zdaj končno premorem toliko samonadzora, da ne pokupim vsega, kar mi pade v oko.

Najtežji so bili prvi meseci po rojstvu. Čeprav se zavedaš, da tisti mali buhtelj tako ali tako ne potrebuje gore raznolikih živopisnih pliškov, grmada v kotu njegove sobe vseeno raste. Temelje postavijo uniformni medvedki, ki jih s telegrami prinašajo poštarji, nakar vsa bližnja in daljna žlahta ob prvem obisku cmeravčka ali cmeravčice tekmuje, kdo bo postavil večjo klado pliša v piramido, ki bi zlahka gostila vsaj tri staroegipčanske faraonske rodbine. (Če je eden od staršev organizator ljutomerskega festivala filmskih grozljivk, jih mogoče celo resnično gosti.)

Ampak starši kljub kupu kupujemo naprej. Saj moramo. V dar smo dobili samo navadne pliške. Igrače, katerih edina funkcija je crkljanje. Vse lepo in prav, otrok potrebuje toplino, ampak kje hudimana se je zataknilo z didaktičnim vidikom? Zato skrbno brskamo po policah in preučujemo oznake na etiketah. Ena žoga ima zvonček, ki spodbuja prepoznavanje zvoka, druga plastične obročke, na katerih dete lahko trenira čeljusti, tretji pa le malo manjka, da bi znala sama naučiti otroka hoditi, govoriti, brati notni zapis in računati integrale.

Potem so tu kužki, za katerimi se otrok kobaca po sobi (v navezi s pajacem iz kosmatega velurja so učinkovit poceni nadomestek za robotske sesalce), kocke, ki ob pritisku cingljajo, ropotuljice za čvrst oprijem ...

Takšne priložnosti, da bi pomagali otroku pri razvoju, se ve, ne gre izpustiti, in ob prvi piramidi zraste druga, kanček nižja, a neštetokrat poučnejša. Nakar se otrok ne zmeni zanjo in za fičnike, ki si jih zapravil, marveč sklene, da je edina igrača, ki zanj obstaja, Fabler Björn, medvedek v črtasti pižamici za 99 centov, ki si ga bolj za šalo kot zares, da bo še otrok dobil kaj iz Gradca, v Ikei vrgel v nakupovalni voziček med kuhinjske krpe, žlico za čevlje in kabrio zalivalko za rože. Še huje. Niti medvedek ni dokončni fokus njegovega zanimanja, saj je najbolj zanimiva stvar na njem listek z deklaracijo.

Tako nakupovalna nuja za nekaj časa ponikne, nakar se znova pojavi, ko jo otrok dovolj star, da mu ponudiš kocke. Če je pri pliških ob nakupovanju še prevladovala želja po otrokovem zadovoljstvu, se tu znajdemo na polju kompenziranja lastnih neuresničenih otroških želja. Spominjaš se, kako si kot otrok s poželenjem hodil mimo polic z legicami, a so ostajale nedosegljiva želja.

Z mislimi si že nekaj let v prihodnosti in si živo predstavljaš, kako bosta z otrokom gradila mesta in gradove in vesoljske ladje. Zato mu je treba kocke priljubiti že zgodaj. In za začetek dobi duplo oskrbnico živalskega vrta z medvedom. Pa motorista. Kužka in muco. Tovornjaček. Komplet kock za sladoled. Gusarja. Železnico. Dokler ni kock toliko, da mu kupiš namenski zaboj na kolesih, da jih bo imel na kupu. In njegova najljubša (ter skorajda edina) igra s plastičnimi gradniki postane stresanje kock iz zaboja. Ker tako fino ropota. Čeprav na kockah nikjer ne najdeš oznake, da so didaktična igrača za spodbujanje slušne zaznave.

Zdaj si domišljam, da sem se nekako obrzdal, da bom otroku pustil njegovo filozofijo igre manj je več, ampak vseeno kdaj še poskusim in me ne izuči. Pred kratkim smo si privoščili izlet na Dunaj, da bi v tamkajšnjem živalskem vrtu videl živali, ki jih v Ljubljani ne more. Končalo se je z mimobežnim pogledom levov in pand, nakar je skoraj uro visel pri zajcih.

Bravo, očka.

Lisa - 21/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 21/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.