Tole kolumno sem začela pisati na avtobusu številka 12 v Buenos Airesu. Z zvezkom na kolenih, a sem in tja s pogledom skozi okno, da preverim, kje sem. Pravzaprav težko verjamem, da sem spet tukaj. Kolikokrat sem si že rekla, da sem prišla zadnjič, da sem tu opravila vse, kar sem imela opraviti. Naučila sem se plesati tango in odkrila del sebe, ki ga prej nisem poznala. Zaljubila sem se v to mesto, v njegove barrios, drevesa, parke, ga prehodila v vseh smereh, se prevozila z vsemi avtobusi ...

Naučila sem se njihovega jezika, tako da se lahko mirno pogovarjam z njimi in imam občutek, da razumem tudi to, česar sami nočejo razumeti, na primer njihov politični populizem. Napisala sem roman, ki se med drugim dogaja tukaj, in celo v dvorani, kamor sem zdajle namenjena. Od blizu sem spoznala slovenske Argentince ali argentinske Slovence, fotografirale njihove obraze in poskušala začutiti, kako živijo s svojo dvojno identiteto oziroma zgodbo svojih staršev ali starih staršev, ki so iz različnih vzrokov pristali v buenosaireškem pristanišču.

Še pred nekaj dnevi sem šla spet v to isto pristanišče in v ogromno stavbo, Hotel imigrantov, ki je zame ena najbolj ganljivih točk v tem mestu, zlasti ker so ga spremenili v muzej priseljenstva. In čez nekaj dni se bom v eni izmed buenosaireških knjigarn srečala z junaki svoje zadnje knjige, ki pripoveduje zgodbe svojih prednikov, ki so vsi, drug za drugim, pristali v tem pristanišču in preživeli nekaj dni v Hotelu imigrantov.

Slovensko veleposlaništvo v Buenos Airesu je namreč organiziralo srečanje z nami. Po odmevih sodeč – slovenska skupnost v veliki meri še naprej ostaja kompaktno konservativna oziroma težko dopušča, da bi se njihovo zgodbo dalo povedati nevtralno, neideološko, z besedami, ki so položene na dejstva – bo debata, če bo do nje prišlo, razburkana.

In vendar nisem prišla v Buenos Aires – vmes sem prispela do svoje tangerije, ki se ji reče El Beso – zaradi teh starih slovenskih zgodb, ki se nočejo končati. V bistvu mi je vseeno, če slišim ali berem odklonilne in celo sovražne reakcije v zvezi s svojo knjigo. Tudi tango ni več na prvem mestu, čeprav še zmeraj strastno hodim po milongah, plešem in opazujem, kaj se dogaja. Vsakič, ko vstopim v plesno dvorano, pa naj bo to katerakoli, nekaj zadrgeta v meni. Vnaprej vem, kje sedijo moji plesalci.

V Buenos Airesu si moraš namreč zaslužiti svoje mesto v dvorani. Dobri plesalci pri dobrih mizah, kjer imajo pregled nad plesalkami, ki sedijo na nasprotni strani, in slabši v kotu ali v drugi ali tretji vrsti. A kar me vsakič stisne pri srcu, je to, da nikoli ne vem, kdo bo še na svojem mestu. In kje je Juan Carlos, vprašam. Ni ga. Umrl je pred enim mesecem. In Horacio? Tudi umrl. In Pedro? Pedro je bolan. In kdo je tisti mladenič v kotu? A, ta je pa nov. Šele pred kratkim je začel plesati. Počakaj še nekaj let. Čez nekaj let boš lahko plesala z njim. Še veliko se mora naučiti. A zdaj zapri oči in pleši z mano.

Tango je kot življenje. Treba ga je živeti zdaj. Mislim, da za to hodim v Buenos Aires. Zaradi tega intenzivnega občutka sedanjosti.

Lisa - 18/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 18/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.