Odkar živim na Krasu — dva, tri mesece na leto — hodim redno na tržnico v Monfalkon. Vsaj tako rečejo okoli mene Tržiču oziroma Monfiju, kot mu pravijo italijanski domačini, ali Montfalconu, kot se reče uradno. Tržnica sredi mesta, nekaj sto korakov od glavnega trga, je ena mojih najljubših, če ne najljubša.

In to ne samo za to, ker sem vozijo svojo zelenjavo mali pridelovalci, tako rekoč vrtičkarji, vsi iz okolice Monfalkona. Ampak tudi, ker jih po vsem tem času dobro poznam. Vem, kako jim je ime, od kod prihajajo, kot na primer Istranka iz bližine Poreča, s katero se pogovarjam v hrvaščini: starejša gospa, ki je osemletna prišla v te kraje s svojimi starši, ki so bežali iz rodne Istre, ker so se bali komunistične oblasti.

Zakaj nismo ostali, pravi sem in tja. Imeli smo veliko kmetijo, 150 oljk ... Pri njej obvezno kupujem jajca, poleti bučke in paradižnike. In domače sadje, hruške, slive ... Vse skupaj veliko bolj poceni kot kjerkoli druge in predvsem pridelano s skrbjo in ljubeznijo. Potem je tu prav tako starejša gospa, ki prinese po navadi le nekaj vrečk solate, tiste še čisto majhne, najboljše. In potem njen sosed, čokat in na prvi pogled veliko bolj zadržan sosed, ki ima najboljše paradižnike, ne prevelike ne premajhne, tiste srednje, najbolj sladke.

In potem, čisto na koncu, ob vhodu v pokriti del tržnice prodaja svojo zelenjavo Salma. Vsakič, ko prispem, se moj pogled najprej ustavi na njej. Ker ima na sebi živobarvna indijska oblačila in ker se zelo lepo nasmehne. Salma je doma iz Bangladeša in že deset let živi nekaj kilometrov iz Monfalcona, kjer ima velik vrt. Njen mož, tako kot vsi Bangle, kot jim rečejo domačini, dela v ladjedelnici. Vsega skupaj jih je kakšnih pet tisoč in so daleč najmočnejša nacionalna skupnost delavcev v ladjedelnici. Velika večina jih živi v starem mestnem jedru, kjer imajo tudi svojo mošejo, zgrajeno s svojim denarjem.

Če sem se namenila pisati o njih oziroma predvsem o eni med njimi, Salmi, je to zato, ker se mi zdijo eden redkih primerov harmoničnega sobivanja z domačini. Najbrž ste opazili, da nisem uporabila besed integracija ali celo asimilacija, ki v tem primeru nista na mestu. Bengalci živijo v glavnem med sabo, v družinah in skupnosti. Vendar še daleč niso zaprti v svoj geto. Nasprotno, zvečer posedajo po glavnem trgu, se sprehajajo okoli s svojimi ženami, ki jih je veselje videti v njihovih živobarvnih oblačilih. Otroci hodijo v italijanske šole in velikokrat so oni tisti, ki učijo svoje mame italijanščine.

A vendar jih je nekaj, ki poskušajo pognati globlje korenine v monfalkonska tla in se povezovati z domačini, kot to dela Salma. Kot sem že rekla, na svojem vrtu prideluje bengalsko zelenjavo in jo prodaja na tržnici. Ko sem prvič stopila do nje, se nisem nehala čuditi. Kaj pa je to, ti vijoličasti listki? In te zelo lepe, temnozelene koničaste bodičaste kumare? In tale fižol, skoraj prozoren, saj je to fižol, ali ne? Salma, ki kar dobro govori italijansko, mi je vse lepo razložila. Vijoličasti listki so špinača, ki jo je najbolje na hitro pripraviti na ponvi, z nekaj česna. Te bodičaste kumare pa niso kumare niti bučke ne, ampak corola. Corola? Malo grenka, a izredno zdrava. Hočeš, da ti povem, kako se pripravi?

Ne, ne, drugič, sem ji zatrdila in za začetek previdno kupila le vijoličasto špinačo in fižol, ki sta se izkazala presenetljivo odlična. Počasi sem se opogumila in začela redno kupovati tudi pri njej. Tako ima zadnja leta poletje med drugim tudi okus po vijoličasti špinači, coroli, čudni, dolgi, zeleni klobasasti zelenjavi, ki se ji reče lau, in blagem Salminem nasmehu.

Lisa - 36/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 36/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.