To noč sem slabo spala, in to zaradi hrupnega in veseljaškega plesa v gasilski kasarni nedaleč od hiše, kjer živim. Plesa, ki je trajal do zgodnjih jutranjih ur in motil spanje bližnjih in daljnih sosedov.

Danes, ko pišem ta članek, je namreč 14. julij, francoski državni praznik. In po dolgoletni tradiciji se na predvečer državnega praznika organizirajo ljudski plesi povsod po državi, na cesti ali pa – kot je to navada v velikih mestih – v gasilskih kasarnah. Plesi, ki so zelo priljubljeni, so seveda zastonj in z živo glasbo. Pred mojo kasarno so se včeraj okoli desetih vile dolge vrste čakajočih, ki so se zabavali tako rekoč do jutra.

Vsaka država ima svoje rituale, s katerimi krepi svojo državnost, patriotizem in oblast. Če so ljudski plesi najbolj sproščeni in veseli del praznovanja – kar nekaj staršev mojih prijateljev se je spoznalo na plesu za 14. julij – je vsakoletna vojaška parada zakon. Ko je Norvežanka Eva Joly, kandidatka zelenih v zadnji predsedniški kampanji, predlagala, da jo enostavno ukinejo, ker je retrogradna in v današnjem svetu nima več nobenega smisla, so bili Francozi skoraj užaljeni.

Kaj, da bi jim vzeli parado na Elizejskih poljanah, na katero se hodi družinsko iz vse Francije, kjer očetje ponosno držijo na ramenih svoje sinove, ki si naivno ogledujejo paradiranje vojakov in njihovega orožja? Čeprav je treba takoj dodati, da ne gre samo za rožljanje z orožjem. Vsaj letos je bilo tako. Parada, ki sem si jo za potrebe tega članka ogledala na televiziji, je bila v prvi vrsti poklon protiterorističnim silam, ki so se izkazale ob terorističnem napadu na satirični tednik Charlie Hebdo 11. januarja.

"Francija hoče pokazati, da zaupa vase in se ne boji," je po njej povedal François Hollande. Po paradi je namreč že po ustaljenem redu na vrsti tradicionalni televizijski intervju s francoskim predsednikom.

Če se strinjam z njim – tu govorim seveda v svojem imenu – v zvezi s pokončno držo proti islamskemu terorizmu, pa še daleč ne morem deliti njegovega samozadovoljstva ob podpisu grškega sporazuma, pri katerem je François Hollande odigral eno vidnejših vlog. "Rešili smo Evropo," je med drugim povedal predsednik in skoraj v isti sapi dodal: "Seveda me je tudi skrbelo, kaj bo z denarjem, ki so ga Francozi posodili Grčiji, če bi bila le-ta izključena iz Evrope."

Preprosto, preveč preprosto. Ali z drugimi besedami, zelo zelo obrabljenimi in že tisočkrat povedanimi: vlada nam kapital.

Predsedniki so tu za to, da so na sceni, gestikulirajo, prisostvujejo vojaškim paradam, se držijo modro in ponosno, dajejo televizijske intervjuje za državne praznike in občutek, da so oni tisti, ki vlečejo vrvice. V resnici jih vlečeta finančni in ekonomski sistem. Ali kot je danes, na dan francoskega državnega praznika, naslovil čez celotno stran časopis Libération: La défaite nationale. Besedna igra: fête - praznik postane défaite - poraz. Državni praznik. Državni poraz. V ozadju fotografija grškega parlamenta in grške zastave. Naslovnica velja za Grčijo, a tudi za Francijo. Ki je pod krinko reševanja Evrope reševala tudi svoj kapital.

Zvečer, okoli desetih, se bo državni praznik končal s prav tako tradicionalnim ognjemetom pod Eifflovim stolpom.

Lisa - 30/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 30/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.