Prostore, kjer čakam na zdravnika, sem dodobra spoznala šele s Sofio, saj sem se jim sama uspešno izogibala, prvorojenka Sinja si ni izbirala bolezenskih stanj, potem pa me je pričakalo malo več posebnosti in veliko čakanja.

Ničkolikokrat sem bila vesela, da sem lahko pred obiskom pediatrinje poklicala v ambulanto in me je sestra časovno prerazporedila še pred odhodom od doma. Oddaljeni smo namreč le sedem minut moje hitre hoje in potiskanja vozička. Občutek domačnosti mi tam ni bil tuj in sem ga bila ob sprejemanju nepričakovanega otroka zelo potrebna. V vseh teh letih, ko se nam je pridružil še tretji otrok in sem tu in tam morala peljati kar oba, pa sem postala tudi sama utrujena.

Čakalnica je začela ponujati predolge ure čakanja, umirjanja obeh otrok, ponujanja ležalnega dela za Sofio, predvsem pa mojo nočno moro. Neljubi dogodek, ki se je zapisal v naš dokumentarni film Sofia 13, ko sem po številnih čakanjih pustila, da sem izrazila svoje nezadovoljstvo, predvsem pa nemoč, moram malce orisati. Sofia mi je namreč bruhala že doma, nikogar nisem imela, da bi čuval Leva, zato sem odšla z obema takoj po klicu in vprašanju, kdaj bi bil obisk najprimernejši, saj sem sama z obema. Temu 'pridite takoj' sem verjela in potem čakala, prosila za prostor kolegice fizioterapevtke, kjer je bilo znosneje, a je Sofia ponovno bruhala.

Ko je zdravnica šla mimo že drugič in sem jo vprašala, kdaj bi lahko bili na vrsti, prejela pa: 'Niste še na vrsti', sem pričela jokati iz obupa. Povedala sem, da ne bom več čakala in da bom odšla, ker ne morem več. Po vsem tem mi je povedala, da je treba počakati, ker še nismo na vrsti. Čakala sem le zato, ker sem v vsakem primeru potrebovala napotnico za bolnišnico, česar danes ne potrebujem, saj so mi na intenzivnem delu domače pediatrije svetovali letno napotnico za tako posebnega otroka.

Vse to materi zelo olajša poti takrat, ko je otrok bolan, sama pa še kako nemočna, izčrpana in v skrbeh zanj. Ko sem spraševala za nazaj, zakaj nismo dotičnega dne prišli do obravnave nekoliko prej, sem dobila odgovor, da moj otrok ni bil življenjsko ogrožen. Ob tem se sprašujem, kako življenjsko ogrožena mora biti njegova mati, da bi zdravstveni delavci zaslutili njene tresoče roke ali obup, ki počasi ne bo več le tlel. Kolikokrat se pravzaprav zazremo v njene oči in se vprašamo o njenem počutju? Še zmore? Vprašamo sebe 'Kako ji lahko pomagam jaz ali ji olajšam tisti kratki čas, ko je v mojih prostorih?' Sprašujem sebe kot fizioterapevtko, svoje kolegice, predrage sestre, ki mi povedo, da se sicer zavedajo, da je težko imeti posebnega otroka, vendar bi se lahko naučila čakati, in zdravnike, ki prepoznajo, da otrok ni v smrtni nevarnosti, duševne ogroženosti njene matere pa niti ne zasluti.

Zato si želim prostore, kakršni so na Silvijini sliki iz amsterdamskega prijaznega vzdušja, sestre, kot jo ima moja osebna zdravnica (sestra Sandra Vinčič) in zdravnike z rdečimi noski, kot je naša srčna pediatrinja Gordana Štrkovič. To ne bo več čakalnica, ampak zabavnica.

Več o dejavnostih Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič na spletni strani www.center-db.si

Pripravila: Petra Greiner

Lisa - 2/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 2/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.