Ta teden, ko smo Liso naredili popolnoma fit in z njo šli na resno pot zdravega, športnega in vitalnega življenja, se skoraj moram ponovno malo obregniti ob diete in telovadbo. Pravzaprav sem si od vseh modrosti, zapisanih v reviji, najbolj zapomnila stavek: Dieta se začne v trgovini.

Oh, ja, meni kot po pravilu spodleti že tam, kjer bi vse moralo biti še popolnoma enostavno. Običajno se v trgovini ustavim po službi, mimogrede, ko s kolesom drvim proti domu.

Lahko si predstavljate, kako imam vsak dan v načrtu, da nakupim le najnujnejše za večerjo in zajtrk, morda še kakšno sadje.

A v krču lakote me kot po pravilu moj želodec in popolnoma sestradane oči kar sami vozijo po trgovini, hitro mimo sadja in zelenjave, vse tja do dišečih pekovskih dobrot in slaščic, nujno potrebujem vsaj pol mlečnih izdelkov, kup vloženih stvari, nikoli ne veš, kdaj ti je zmanjkalo nepregledno število sila pomembnih živil, zaradi katerih bi lahko popoldne in, bog ne daj zvečer, lahko ostal lačen in žalosten.

Včasih imam občutek, da mi želodec v resnici ne kruli, ampak mi z bolečino prigovarja, naj nikar ne pozabim še na lačna otroka doma, ki bosta zagotovo hotela tisto čokolado, ali pa mogoče tole, ali pa tisto, oh, ja, tale je pa meni všeč ... In tako naprej vse do blagajne, ko iz nakupovalne košare začnem zlagati kup stvari, za katere sploh ne vem, da obstajajo, kdaj sem si jih zaželela in kaj naj bi z njimi počela. Vendar je takrat že prepozno. Vse sicer 'za požret' dobre, a nič kaj zdrave 'neumnosti' romajo z menoj domov in prej ali slej jih tudi pojem(o), po navadi prav zvečer, ko se stvari umirijo in imam občutek, da zdaj si pa res zaslužim nekaj posebnega. Saj veste, takrat ko gre vse naravnost v stare maščobne zaloge na stegnih in bokih. Pametno, res pametno.

Skratka, čeprav vse vem, tudi to, da bom lačna nakupila kup neumnosti, redno ponavljam to napako. Veliko bolje se pri nakupih izkažem, ko grem v trgovino sita, še bolje presita. Takrat sicer domači niso najbolj navdušeni z mojim izplenom, saj mi poln želodec že z molkom pove, da razen solate in morda jajc ne potrebujemo popolnoma nič.

Skratka. Nauk? V trgovino hodite z nakupovalnim listkom, tako boste kupili le tiste stvari, ki jih čisto zares potrebujete, in ne tistih, ki si jih v tistem trenutku želite.

Vam še nekaj povem? Sama nakupovalni listek, tudi ko ga naredim, vedno pozabim doma. Torej? Moj zaključek je, da je najbolje, da ne hodim v trgovino. Tako bo volk sit in koza vitka.