Ela ima veliko srce. V njem ima spravljeno vse, kar ima rada. Svojega medvedka, mucka Ozzyja, psičko Luno, čokolado in sonce. Velik del njenega srca zasedajo tudi ljudje, ki jo imajo neskončno radi in ni jih malo. V njenem srčku sva tudi midva, njena mami in njen ati.

Ela je brez dvoma atekova ljubica. Njegova največja ljubezen in nepopis­na sreča. Sta zaveznika proti meni, kadar želim, da se zobki umijejo takoj in da poje vsaj malo solate. Sta največja prijatelja, ki ure in ure ustvarjata s plastelinom ali se poleti na balkonu igrata z vodo.

Ko so njene noge utrujene, se spremeni v konjička, za kar zadostuje že nekaj trepljajev po hrbtu in beseda 'iha'. Je ati, ki je vedno z nama v čakalnici pri zdravniku. Ela je tista, ki ga zna najbolje vrteti okoli mezinca in ga s pogledom in nasmehom tako omehča, da ji pusti ... no, skoraj vse.

Ja, v tej zgodbi posebnega popotovanja smo trije in njen ati je največja opora meni in najtoplejše naročje najini deklici.

Nisem samo jaz 'posebna' mama, in nisem edina, ki žalujem za nekim nesojenim življenjem, ki bi ga morala živeti, a se je razbilo na drobne koščke tistega dne pred štirimi leti. Zavem se, da tudi on, njen ati, nosi s seboj žalost, tudi njemu so se porušile sanje o 'popolnem' otroku, o življenju, ki naj bi bilo.

Tudi njemu se je podrl svet in se mu znova in znova ruši, ko posluša o napredkih in dosežkih drugih otrok. Čutim težo njegovih besed, kadar se pogovarjava o njeni prihodnosti, in žalost v glasu, ko mu pripovedujem, kako pogumno je prenašala vse zbode z iglo pri zdravniku.

Vidim žalost v njegovih očeh, ko mu pripovedujem, kako je bila že spet izločena iz igre na otroškem igrišču. Njegove oči za trenutek ugasnejo, se obrnejo proč, ustnici stisne skupaj in reče: "Žal mi je, da nisem bil z vama ..."

Včasih me preplavijo neskončne skrbi in strah, povezan s prihodnostjo, in poskušam se pripraviti na izzive, ki s sabo prinašajo negotovost. A kjer jaz vidim prepreke, on vidi priložnosti. In ko me hoče objeti strah, mi da občutek umirjenosti in olajšanja.

Takšni temni dnevi so redki, na srečo nas ne obiščejo prav pogosto in njihov odtis ne pušča na najinih dušah svojih sledi.

V najinem vsakdanu je prisoten pogum. Ker pogumna naju dela ona, najina mala sreča. Kljub žalosti, ki se občasno zasidra v njegovo srce, v njegovih očeh vedno vidim ponos. Neskončen ponos, da zmore toliko čudovitih stvari. Ponos, da je njegova, ponos, da je njen.

Njegove oči žarijo, ko pripoveduje o njej. Njegov glas premore vse barve veselja, ko mu povem za nov napredek ali novo izrečeno besedo.

V vseh letih, odkar sva skupaj, naju ni nobena izkušnja tako povezala, kot naju je najina deklica. Ob njej sva zrasla, se oblikovala v boljši osebnosti, se ogromno naučila in postala sva nezlomljiva ter močnejša od vlečnega konja, a hkrati krhka kot regratova lučka.

Ponosna sem na človeka, ki stoji ob meni na tem popotovanju in skupaj z mano zre v isto sonce.

Napisala Katja Barlič, fotografija osebni arhiv

Več o dejavnostih Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič na spletni strani www.center-db.si

Lisa - 8/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 8/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.