Na območju Mestne občine Ljubljana je začel veljati odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o urejanju in čiščenju občinskih cest in javnih zelenih površin, ki na vseh javnih površinah prepoveduje hranjenje prostoživečih živali. Izjema so le veverice in ptice v Tivoliju.

Če nas bo pri kršenju odloka ujel pristojni inkasant, bomo morali v občinsko blagajno primakniti 100 evrov kazni. Odlok je bil, vsaj po poročanju medijev, v mestnem svetu sprejet z veliko večino, kar seveda priča, da so mnogi prostodušno dali glas in se najverjetneje s tem globoko v sebi več niti ne ukvarjajo.

No, kljub temu je treba reči, da ne čutimo in ne razmišljamo vsi ljudje na tem svetu enako. Poznal sem človeka, ki v svojem stanovanju ni več zapiral vrat, ker se je bal, da bo nevede priprl mravljo in jo pokončal. Seveda je v svojem okolju veljal za čudaka, večina se mu je zgolj prizanesljivo nasmihala, o pravih razlogih pa se je le malokdo vprašal. Navadili so se pač moriti nadlogo, saj se je tako najlažje znebimo. Tako kot smo se navsezadnje navadili ubijati živali za prehrano ali lovske trofeje. Mnogi lovci so ob tem celo prepričani, da počnejo s svojo puško nekaj humanega, saj z odstrelom le skrbijo za ravnovesje v naravi. Pa vendar je zopet treba reči, da tudi kroglo v prestreljenem srcu nedolžne živali lahko občutimo različno. Lahko nas prevzame zmagovita strast zalezovalca, lahko pa se nam plen zasmili.

Nekaj podobnega se kajpada dogaja tudi ob tem ljubljanskem uzakonjenem odnosu do prostoživečih živali. Zagovorniki odloka znajo našteti obilico razlogov, zaradi katerih se jim zdi nujen in tako rekoč edini zveličaven. Če jim zmanjka argumentov, ga še zmeraj lahko ubranijo s posmehom, žaljivko ali molkom, saj so potem prepričani, da bo v danem razmerju sil in dejavnikov pač ostal v veljavi. Seveda, le kaj jim stoji naproti in kdo je sploh na drugi strani. Pač prizadeta srca ljubiteljev živali, vzklik sočutnih in kak drugačen razmislek o svetosti življenja, kot ga v tem okolju na splošno zmoremo. A kakor koli že na vse to gledamo, eno je prej ko slej na dlani – bolj malo nam tam zgodba pove o živalih in zelo veliko o ljudeh.

Lisa - 35/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 35/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.