Spomnim se, da sem se tam v šestem, sedmem razredu osnovne šole znašla sredi ljubljanskega Maximarketa, kjer so takrat v velikih zabojih prodajali bombone na kilo. Sošolka, s katero sva čakali na neki šolski kulturni dogodek in se kratkočasili s pohajanjem po veliki, moderni trgovini, si je na hitro v žep stlačila nekaj sladkarij in mi namignila, naj si še sama naredim zalogo.

Za hip sem celo pomislila, da bi zares vzela bombon, a se mi je pred očmi takoj odvrtel film, kako me bodo zaradi ene ledene kocke (zagotovo se spomnite teh malce osladnih, a slastnih čokoladnih bombonov, zavitih v svetlo moder papir) za vrat prijele prodajalke in poklicale policijo.

Uf, ne, tega si nisem želela, javnega ponižanja in graje zaradi enega bombona.

Čeprav sem bila noro sladkosneda, sem raje ostala brez, kot da bi me kdo zalotil pri kraji. Danes imam občutek, da je kraja, če te pač nihče ne vidi, postala že nekaj povsem običajnega. Od politikov navzdol. V dobrem letu so mi sredi Ljubljane ukradli dve kolesi, ker sta bili pač tam, tako mimogrede, za rekreacijo. Z njima ne bo nihče obogatel, ker že nova nista veljala kakšno bogastvo – brez vseh prestav in dodatkov –, a sta se očitno priložnostnim tatičem zdela lahek plen.

Nihče jih ni videl, kolesi nista bili pripeti na noben drog, hej, vzemimo ju, saj vsi kradejo. Še hujše se mi zdijo male kraje na ljubljanskih Žalah. Tam so mi vzeli že praktično vse, kar sem položila na grob svoje mame, ki je oboževala pisano cvetje, okrasne cvetlične lončke, majhne kipce in simbolne angelčke. Z vsakega potovanja mami, tako kot sem ji, ko je bila še živa, na grob nesem kakšen spominek.

Vse nama vzamejo, iz čiste objestnosti, ker je pač tam in jih nihče ne vidi. Ker kraja očitno ni več kaznivo dejanje.

Kradejo vsi – politiki, bančniki in gospodarstveniki so si v zadnjih dvajsetih na skrivaj polnili domače malhe, dobesedno ropali podjetja, no, v zapor sta šla mogoče dva, pa še ta v nas zreta kot nedolžni ovčici, ki jima je bila storjena krivica.

Da ne govorim o medmrežju. Tam kradejo dobesedno vsi – že za majhne otroke starši 'kradejo' risanke, zase filme in glasbo, različne aplikacije, članke in fotografije ...in nikomur se ne zdi, da krade, čeprav je bilo v vsako risanko, v vsak film vloženo veliko denarja, truda in znanja.

Hej, saj vsi to delajo, zakaj bi plačevali, če lahko krademo, če je tam na spletu in nas nihče ne vidi. Ampak tudi če vas nihče ne vidi, je nekdo oškodovan, in tudi če vas nihče ne vidi, je to še vedno kraja. Popolna in čisto navadna kraja! Pa srečno pot želim mojima dvema kolesoma, vam pa lepo poletje, brez kraj in drugih neprijetnosti.

Lisa - 27/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 27/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.