Bivša študijska kolegica je za nekaj zimskih tednov odpotovala onstran podnebne meje, da si v tropskem zavetju pogreje kosti in preskoči kakšno kidanje snega na domačem dvorišču.

Vem, da se ima blazno fino, vem tudi, kdaj je odšla, pod katero palmo tam leži in tudi kdaj se vrača domov, pa čeprav nimava stikov že več kot pol desetletja. To mi omogoča Facebook. Oziroma njen odnos do tega spletnega čuda, ki postaja svojevrsten aneks k življenjem številnih ljudi. Lahko bi mu rekli podaljšek njihove realnosti, ampak bi se – sodeč tudi po modernejših psiholoških dognanjih – za odtenek zmotili. Ni podaljšek njihove realnosti, ampak že njihova realnost.

Imate tudi vi nekaj tistih Facebookovih zanesenjakov, ki se čutijo dolžne svojo čredo digitalnih prijateljev obvestiti o vsakem na novo pečenem piškotu, o vsakem sončnem zahodu, ki so ga doživeli, o vsakem prevalu, ki ga je njihovo dete zmoglo v postopku motoričnega razvoja, in seveda o vsaki palmi, pod katero so se znašli na svojem prečudovitem dopustu? Verjetno jih imate kar nekaj. To so namreč tisti uporabniki Facebooka, ki jim je kontroverzno razmišljanje stroke že dodelilo, da so svojo obstoječo realnost prestavili na splet.

Povedano drugače – dokler nečesa ne objavijo na svoji FB-steni, nimajo občutka, da je to realnost.

Moja nekdanja študijska kolegica je sicer ležala pod čisto zaresno palmo, a je njej ta palma postala oprijemljiva realnost šele, ko jo je delila na Facebooku. Nekateri teoretiki si upajo trditi celo, da so si ljudje s tem svojo obstoječo realnost že v popolnosti zamenjali s to na Facebooku, kar pomeni, da v tem, kar se jim realno dogaja, ne morejo čustveno sodelovati, če tega na objavijo tudi na spletu. Oziroma če ne objavijo, se jim ni zgodilo.

Njihov dejanski almanah življenja se jim riše na modro-beli FB-strani. Opazujejo fotografijo palme in všečke, ki jih privablja na spletu, pri tem pa pozabijo pogledati izza zaslona in videti celotno podobo sveta, v katerem ta palma resnično živi.

Morda je čas, da vsaj malo odložimo te pametne telefone in kakšen trenutek svojega življenja namesto v JPG-formatu užijemo kar tako, na surovo.

Darjo Hrib, novinar Lise