Jap, priznam, sem mojster kopičenja. Malo iz lenobe, malo iz nostalgije. Kjerkoli na dan preživim vsaj nekaj ur, začnem kopičiti stvari, pa če se še tako (no, vsaj srednje) trudim, da bi sproti metala stran stvari.

V službi kopičim revije in papirje, doma kopičim obleke in vso drugo navlako, ki je brez dvoma ne potrebujem. In ker je poletje vedno tako primerno, da človek kaj malega postori doma, na primer pobeli in prenovi kopalnico, je bil to popoln trenutek, da zmečem stran nekaj oblek.

Na začetku je šlo krasno, ker se mi je mudilo z umikanjem in sem brez milosti samo basala stare obleke v velike vreče in jih pripravljala za odvoz v Humano. No, drugi krog je bil že težji, kar na lepem mi je vsaka krpica pomenila neke strašno pomembne spomine in se nikakor nisem mogla ločiti od nje.

Potem je bila tukaj še kategorija oblek, nikoli ne veš, kdaj bom to spet nosila, pri otroških pa, joj, komu bi to dala, ker je tako srčkano.

Oh, bog, to pospravljanje oblek je zares sila naporna zadeva. Na koncu se mi je zdelo še najbolje, da večino stvari (ki jih že nekaj časa ne nosim) prestavim v vreče in po hitrem postopku odpeljem.

V neki vreči sem našla cel kup najlonk, katerih brez dvoma nisem navlekla nase že nekaj let, in v drugi vreči stare modrce, za katere se sploh ne spomnim, da so bili kdaj moji. Morda pri meni kopiči še kakšna soseda? No, skratka, podobno sem našla kup nenavadnih stvari v škatlah s starimi dokumenti, položnicami in podobnimi nadležnimi papirji. Neverjetno, kaj vse mi je uspelo shraniti v teh 13 letih, odkar smo zavzeli naše stanovanje.

Omara s čevlji me še čaka, čeprav sem že med hitrim tlačenjem ene od vrečk, za katero še ne vem čisto, ali gre lahko vse stran, na njenih policah opazila kup nenavadnih šolnov, za katere prisežem, da pod milim bogom ne vem, kdo jih je nosil, kaj šele kupil in kje so se vsa ta leta skrivali.

Skratka, v kopalnici se je našlo kar nekaj primerkov kozmetike, ki jih po mojih podatkih ne izdelujejo več, saj so vmes že propadle tovarne, ter nekaj vrst redkih pajkov, ki jih tudi v pregovorno bogatih brazilskih gozdovih še niso opazili. Skratka, včasih zna biti tudi pospravljanje prava mala dogodivščina – in na koncu resna osvoboditev.

Tina Lucu, glavna urednica