Ne vem, z Italijo imam že od majhnih nog poseben odnos. Malce je verjetno pripomogla moja nona, ki je del svojega življenja preživela v Trstu in se je vedno rada vračala k svojim prijateljicam – in jaz z njo. In potem je nona seveda tudi v Ljubljani vedno rada gledala italijanske programe, njihove televizijske šove z lepimi voditeljicami in šarmantnimi, sproščenimi voditelji in seveda – jaz z njo.

Pa tukaj je bil festival San Remo, kjer se mi je vedno zdelo vse veliko, razkošno, okrašeno z rožami in napolnjeno z italijanskimi kanconami ter vedno je na koncu zapel kakšen super romantičen Eros Ramazzoti. Posledično sem seveda že v osnovni šoli začela hoditi na italijanščino, k učiteljici Tanči v Medvode, in potem sem bila pečena – od takrat sem vedno rinila v Italijo.

Ne bom rekla, da sem ravno zaljubljena v Italijane (malce mogoče le v raperja Jovanottija), saj izrazito niso moj tip moških (daleč od močnih, svetlih, mišičastih, potetoviranih Vikingov), ampak všeč mi je ta njihov spontani šarm, ko ti mimogrede navržejo kakšen kompliment, ti nežno polaskajo in se očarljivo nasmejijo – imam občutek, da ima ves moški del naroda misli, da mora vzdrževati sloves latino zapeljivcev. Ampak na neki način deluje.

In Italija je ena sama zgodovina, ena sama dobra zgodba, roman, ko ti ni treba hoditi po muzejih, ampak samo zavijaš po ulicah njihovih krajev in mest ter na vsakem koraku srečaš nekaj mogočnega, kakšno sled Michelangela, Da Vincija in samega Julija Cezarja.

Neskončno rada opazujem Italijane, ki se vsakodnevno srečujejo na kavi, tistem svojem malem ekspresu, kako si tisočkrat rečejo 'ciao', mimogrede izmenjajo novice, berejo časopise in se razburjajo ob slabih novicah, predvsem športnih. In Italijanke, ki ne popustijo s svojo športno eleganco niti na plaži, kjer bodo vsaj z enim svojim kosom povedale, od kod prihajajo, ter občudujem njihovo spretnost, kako v visokih petah in z visečimi uhani s svojimi vespicami hitijo po opravkih.

Malce me razburijo s svojim slabim poznavanjem geografije, ko že Rimljani ne vedo točno, ali je Trst res v Italiji in da je Slovenija njihova soseda, ampak kaj hočemo – prekletstvo velikih narodov je, da jih ne zanimajo mali (čeprav se zadnja leta prav tare Italijanov po naših krajih, predvsem po Ljubljani). Testenine, pice, focaccie, melone, njihov omamni sladoled in zelenjava, pa čisto navadni kruhki s pršutom in brioši ob kavi – ja, saj vem pravim, priznam – malce sem zaljubljena v Italijo.

Odgovorna urednica Tina Lucu

Lisa - 35/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 35/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.