Pretekli teden, ko je naše kraje zajel prvi resni mrzli val in so se temperature spustile tja nekam pod 10 stopinj Celzija, sem med hitenjem po centru Ljubljane povsem resno spoznala, da je zakon, ki prepoveduje kajenje v lokalih, naredil veliko dobrega tudi za utrip mesta, in če še malo nadaljujem svojo misel – mislim, da celo pripomore k večji varnosti.

Ne, resno, no, prisluhnite mojemu opažanju. Prvič – povejte mi, koliko ljudi bi pri temperaturah okoli ledišča postopalo pred lokali, klepetalo in politiziralo? Nič! Vsi bi se gnetli v lokalih, mestne ulice pa bi samevale. Zdaj boste težko šli po kateri koli ulici – in to, mislim, velja kar za vsa slovenska mesta, kraje in vasi –, ne da bi pred vsakim lokalom stalo vsaj nekaj ljudi, ki ob svoji kavi ali šilcu žganega radi pokadijo še svojo zasluženo cigareto.

Meni je domače in udobno že med jutranjim kolesarjenjem v službo, ko vsako jutro pred določnimi lokali prepoznam znane obraze, ki se pred začetkom dela ustavijo na svojih opojnih substancah, ki so jih skozi leta počasi zasužnjili do te mere, da pač ne gre več brez. In ja, da ne bo pomote, da koga obsojam, tudi moje jutro brez črne kave bi bilo grozno, sivo in polno glavobola.

Zvečer se počutim še bolj varno, ko grem po temnih ulicah in vem, da bo vsaj pri našem lokalnem pajzelčku sedelo kup mož, sicer od mraza zgrbljenih v dve gubi, a vseeno – vsaj vem, da 'tam zunaj' nisem sama, da je z menoj tudi četica premraženih kadilcev.

In prav zanima me policijska statistika zadnjih let, ali se je za kakšen odstotek povečalo število očividcev nesreč in kriminalnih dejanj, ki jih je mimogrede opazil kakšen kadilec na prisilnem izgonu iz lokala ali doma. Ja, kadilski zakon je zašel tudi v domače loge – zadnje čase opažam tudi vse več prižganih cigaret na domačih balkonih – kar je ponovno plus za nedolžne meščane – zlikovci imajo veliko težje delo pri svojih kriminalnih dejanjih, saj nikoli ne vedo, iz katerega balkona in vogala na njih preži kadilec.

Naj vam povem povsem resničen primer – soseda, ki si je zadnjič komaj prižgala svojo zasluženo večerno cigareto, je z balkona opazila tri mulce, ki so poskušali odtujiti kolo. No, epilog sicer ni bil srečen, ker so bili fantje tako predrzni, da se kljub grožnjam jezne kadilke niso dali in so s seboj vzeli nesrečno kolo – a vseeno – če gospa ne bi kadila, menda lastnica kolesa vse do pomladi ne bi vedela, da so ji ga ukradli.

Skratka, mislim, da bi si kadilci zaslužili vsaj en dan na mesec, da bi lahko zamenjali svoja mesta na hladnem s tistimi na toplem. Naj še nekadilci vsaj za kakšen dan postanejo varuhi naših mest.

Odgovorna urednica Tina Lucu

Lisa - 42/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 42/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.