Meni se zdijo nedeljska jutra čisto nekaj posebnega. Tiha, zaspana, brez ropotanja vrat sosedov, brez glasnega speljevanja težkih avtobusov na bližnji Dunajski cesti, brez pregovarjanja, da se mudi v šolo, in predvsem brez resnih misli, kaj je treba narediti.

Pravzaprav sem ugotovila, da zaradi odsotnosti vsakodnevnega pritiska v nedeljo naredim največ. Najlažje pišem, najlažje mislim, najlažje zlagam perilo, in kar je še najbolj zdravo – z največjo lahkoto grem na tek. Vse mi gre z lahkoto od rok, ker nimam tako kot druge dni občutka, da bom kaj zamudila – v nedeljo zjutraj je težko kaj zamuditi, ker se pač nič ne dogaja.

A nedeljska jutra niso posebna samo doma, posebno zatišje vlada tudi na ulicah. Prav pomirjujoče se je tam ob sedmih zjutraj zapeljati čez zaspano Ljubljano, ko vam pot prekrižajo le nekaj zaspanih sprehajalcev psov, kakšen namrgoden delavec, ki pač mora na nedeljsko 'tlako', morda še kakšen prijazen očka, ki je svojega malčka odpeljal na sprehod, da bi mamica vsaj v nedeljo lahko malo spala in, ja, v Ljubljani boste vedno srečali tudi kakšnega navdušenega tekača, ki nabira kilometre za nove maratonske dosežke.

A mesto je v večini prazno, še v našem lokalnem 'pajzlu' se mestni posebneži začnejo zbirati šele tam po osmi, ko natakarica napolni prva ilegalna šilca žganja in skuha tisto 'dobro', malce zažgano kavo. Imam občutek, da celo dežurne obiskovalke glasno zvoneče bežigrajske cerkve zamudijo nedeljsko mašo ob sedmih zjutraj in jo ob bolj prijazni uri v svojih temnih plaščih in z malimi strogimi torbicami mahnejo na najbolj pomembno pridigo in molitev v tednu.

In če imate čas in vsaj malo duha za opazovanje okolice, potem se morate nujno na nedeljsko jutro podati v kakšno dežurno nedeljsko samopostrežno trgovino v centru mesta, kjer boste srečali le posebneže vseh vetrov, od znanih mestnih klošarjev do primerno mačkastih turistov in osamljenih duš, ki ne zdržijo več tišine svojih štirih sten. Zberite voljo in se kdaj sprehodite ali vsaj zapeljite skozi svoje mesto, ko je to prazno, jutranje zaspano in tiho.

Verjemite, da ga boste bolj čutili kot v urah, ko so vsi njegovi vitalni organi in ulice polni hitečih ljudi. Prav v jutranjih urah je mesto tako kot vsi mi najbolj ranljivo in skuštrano; šele takrat vam bo pokazalo pravi obraz – brez ličil in hrupa.

Odgovorna urednica Tina Lucu

Lisa - 47/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 47/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.