Ljubljana je zabarikadirana s snegom, moja ramena so razbolena od kidanja in v moji glavi se nikakor ne pojavi niti približna misel, rdeča nit, karkoli, iz česar bi lahko potegnila uvodnik. Ne morem, ne gre mi, a mi lahko, prosim, kdo pomaga, položi v glavo idejo, o čem naj vendar pišem na to sivo ponedeljkovo jutro?!

Oskarji, Tina Maze, Peter Prevc ... Ko končno vsa obupana nad svojim težkim delom (saj se šalim) pred seboj zagledam Konfucijevo misel, ki sem si jo pred časom sprintala in dala na delovno mizo. Izberi delo, ki ga imaš rad, in ti nikoli v življenju ne bo treba delati. Ja, to je to! O tem moram pisati! Okej, stvar ni tako preprosta, ne morem ravno reči, da vedno do konca in naprej, vsak dan in vsako minuto uživam v vsem, kar počnem, a v osnovi drži.

Ne znam si predstavljati, da bi se na primer lotila poklicev, o katerih sem tako sanjala v srednji šoli in na fakulteti. Na primer, da bi bila pravnica ali da bi zavila v diplomatske vode, kar je bil moj osnovni cilj. K sreči sem prelena in s povprečno oceno 6,1 ne bi prišla prav visoko po nobeni lestvici, tako je zame ostalo le še novinarstvo, ki sem se ga na začetku tako prekleto otepala. Saj veste, kot diplomatka sem si predstavljala, kako bi potovala, spoznala kup ljudi, klepetala v številnih tujih jezikih, reševala svetovne krize, se pogajala z ugrabitelji talcev nekje na Bližnjem vzhodu ... Skratka sanje.

No, prva misel, ob kateri me že vse mine, je, da bi morala kot diplomatka v kakšni sila pomembni državi nositi tudi sila resne obleke in kakšne fine salonarje z močno in mično petko. Edino med pogajanji s talci bi morda lahko smuknila v kakšne bolj udobne hlače in čevlje. Ali pa, da bi bila pravnica? S svojo površnostjo in značajem 'saj bo' bi se le težko prerinila do prvih odvetniških vrst. Zakon je pač zakon, težko ga citiraš 'na približno', kot je v moji stari navadi. Zagotovo bi zdaj životarila kot kakšna podpravnica na enem od bolj nepomembnih državnih uradov.

Ja, mislim, da sem v novinarstvu res našla delo, ki ga imam rada, ga opravljam brez napora, imam kup idej, in ker nisem televizijska novinarka, mi vsakodnevno ni treba paziti na svoj popoln imidž (skrbim le za svoj skrbno negovan nepopolni vtis), tako da, ja – mislim, da bi bil Konfucij zadovoljen z menoj.

Res je, da se trenutno v novinarstvu ravno ne cedita med in mleko in da v naslednjih letih s svojim pisanjem ne bom na lestvici najbogatejših Slovencev, a se lahko vsaj pohvalim – kar boste danes zelo težko slišali – rada imam svoj poklic. No, če bo kriza, bom seveda začela tudi delati, za zdaj pa držim pesti, da mi ne bo treba.

Odgovorna urednica: Tina Lucu

Lisa - 10/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 10/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.