Moram priznati, da mi je ena izmed najtežjih stvari v službi sedenje. Sedenje pri miru. A veste, ko imate pač delo in morate pisati, urejati, telefonirati in ni druge, kot da sedite za mizo in delate. In ko zunaj sije sonce, sploh tole prvo spomladansko sonce po letošnji ubijalsko dolgi zimi, je moja zadnjica ves čas neverjetno živčna.

No, saj vem, da ni zadnjica in da se vse dogaja v mojih malce preveč aktivnih možganih (v narobno smer aktivnih seveda), ampak prav v tem času so dnevi, ko si moram prav na vsake pol ure, lepo, v miru in preudarno reči, Tina, daj mir, ni druge izbire, ne vstajaj vsakih pet minut, lepo sedi in piši.

Sem kot majhen otrok, ki se mu zdi, da se mu godi strašna krivica, ker ne sme ven s prijatelji skakat gumitvista, se vozit s kolesom in zganjat drugih norčij. Evo, prav tako se počutim danes, na to super sončno sredo. Zdi se mi, da so prav vsi zunaj in zganjajo neumnosti, uživajo na soncu, lovijo te neskončno lepe trenutke pomladi, jaz pa moram sedeti za mizo in pisati, delati, poslušati navodila z vseh možnih smeri ...

V glavi pa mi samo dela: jaz bi šla ven, jaz bi šla malo naokrog, jaz bi šla čez gozd, pa čez travnik, pa na kavo, pa na more in v hribe ... Se mi zdi, da čez zimo še nekako zdržim v vlogi odgovorne, delavne odrasle osebe, spomladi pa se mi popolnoma strga, spet začutim tisti otroško-najstniški nemir, ko bi šla popoldne malo viset na dvorišče, pa se vozit s kolesi in klepetat s Tammo na bližnje vrtove. Prav ne morem si pomagati, moje telo postane nekam histerično, ker dobiva toliko ukazov od mojih možganov – en del misli mu prigovarja, daj sedi pri miru in naj samo še tole dokonča, drugi tok misli mu kriči: pa kaj ti je, vstani že in pojdi na zrak, na sonce, kdo pa sploh še poseda v zaprtih prostorih po tem soncu. Skratka, če povzamem že misli iz uvoda: pomladno sonce iz mene naredi popolnoma neracionalno in neodgovorno odraslo osebo.

In kar je še najhuje, popoldne moram v razumno ravnanje, da se je pač treba učiti, pa čeprav je zunaj sonce, prisiliti še svoje otroke, ki jih seveda vonj pomladi še bolj mami kot njihovo malce noro mamo. Ampak saj bo, saj se bomo navadili tudi sonca in lepih dni ter vonja po svobodi in širnem nebu. No, ja, sonca že, ampak sedenja pri miru? Zelo težko! To mi bo očitno delalo težave vse življenje. Ko bi se lahko vsaj ulegli?!

Odgovorna urednica Tina Lucu

Lisa - 17/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 17/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.