Zadnjič sem jo mahnila po Čopovi. Saj veste, tisti najbolj prometni ulici v centru Ljubljane, kjer kar mrgoli ljudi iz vseh vetrov in krajev – od naključno mimoidočih, živčnih poslovnežev, flegmatičnih srednješolcev do napetih mladcev, radovednih turistov, malce namrgodenih stark ... In, ja, tam vas bo zagotovo vsaj nekje na poti poskušal očarati kakšen ulični muzikant ali vas bo usmiljenja prosil rahlo zapiti klošar.

Pravzaprav, če dnevno hodite po Čopovi ulici, poznate praktično vse žicarje, harmonikarje, lutkarje ...

Edino poleti se dnevni program na 'odru' nekoliko spremeni. No, skratka, da se vrnem na začetek zgodbe in nadaljujem pri zadnjič – skratka, jo maham po ulici, malce špegam v trgovine, pazim na nadležne kolesarje, se nasmehnem cvilečim najstnicam, ko za seboj slišim nežen glasek, ki vpraša mamico, ali da lahko gospe na invalidskem vozičku, ki steguje roko in prosi, malo kovančkov.

Mama, čedna, urejena mlada gospa, mu je z mirnim, a odločnim glasom povedala, da ne bosta nič dajala nekomu, ki samo fehta in nič ne dela. "Ljubček, ljudje moramo delati, da lahko živimo, denar ne pada kar z neba." Okej, denar res ne pada z neba, trenutno bolj od nikjer, ampak vseeno si nisem mogla pomagati, ampak sem jo skupaj z dečkom začudeno pogledala.

Zakaj ne sme dati vsaj nekaj kovančkov gospe, pa čeprav vam lahko povem, da jo na videz poznam in res ni kakšna huda mravljica, a vseeno je zdaj že nekaj časa v situaciji, ko ji nekaj kovancev lahko samo polepša dan in ji ne more rešiti ničesar.

Ali je res tako nevzgojno dati nekomu evro, ker te prosi, pa čeprav veš, da nič ne dela, a da ga je pač usoda – kruta ali 'sam si si zavozil življenje' – vrgla na ulico? Osebno mislim, da ne. Sicer ne dam vsakemu, imam svoje najljubše ljubljanske klošarje, s katerimi smo že na ti, a vseeno se mi zdi, da živimo v neki relativno fini simbiozi. Vedno se spoštljivo pozdravimo in povprašamo po zdravju, počutju, če jim v roko pade kakšen evro, so zadovoljni, če ne, pa tudi noben ni siten.

Pred časom sem brala neko zanimivo študijo, ki pravi, da je v družbi vedno določen odstotek ljudi, ki jim pač ne znese živeti po nekih ustaljenih standardih, da nimajo rednih služb in urejenih vseh zadev, in da moramo zato preostali poskrbeti, da tudi oni nekako živijo na tem planetu.

In situacija v državi je taka, da je čedalje več takih ljudi, celo družin, skupnosti, mest ..., ki potrebujejo pomoč, čeprav bi bili sposobni delati. Vsaj kakšnega evra naključnih mimoidočih, ki so pač le malce srečnejši in malce polnejših denarnic.

In veste, kaj se mi še zdi?! Da tisti fantek z milim glaskom ni vzel mamičine lekcije, v njegovem začudenem pogledu sem videla, da bo, ko odrsate, z veseljem dal komu kovanček v roko. Gospe si je res želel dati le nekaj kovančkov, ker ga je prosila.

Odgovorna urednica Tina Lucu

Lisa - 26/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 26/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.