Naj vam razložim, zakaj se veselim prihajajočega evropskega prvenstva v košarki.

S svojim poštenim metrom in pol nikoli nisem zares v oči padla kakšnim iskalcem novih košarkarskih talentov, živela sem praktično ob zelenici bežigrajskega stadiona, tako da sem najprej spoznala nogometno žogo, v osnovni šoli pa smo imeli tako ali tako profesorico, ki je bila navdušena rokometašica in smo tako pač vsi, ki nismo igrali nogometa, se pravi dekleta, igrali rokomet. Sicer se moram pohvaliti, da sta me moj športni duh in, upam, tudi malo talenta pripeljala celo do rokometnega kluba Olimpija, ki je bil takrat alfa in omega ženskega rokometa v Ljubljani.

No, to pa je tudi vse, tam nekje proti koncu osnovne šole se je moja rokometna kariera končala in moram reči, da nikoli nisem postala zares velika rokometna obsedenka. Potem me je življenje z mojim navdušenjem neslo še mimo smučanja, tenisa in atletike (predvsem gledalsko), ko se mi je pač tam konec študentskih let zgodilo, da je v moje življenje vstopila košarka. Zdaj si nikakor ne morem več pomagati, da so pač vsi moji najljubši in najpomembnejši fantje košarkarji. Saj ne, da ne bi košarke že prej gledala po televiziji, še danes se spomnim nekaj kultnih prizorov z Draženom Petrovičem in njegovim koleričnim bratom Acem, v spominu imam tudi Jureta Zdovca, nekaj manj Petra Vilfana, pa v ušesu nekaj znanih imen, kot so Dalipagić, Čutura, Kukoč, Divac, Paspalj ...

Skratka, košarko sem nekako z enim očesom gledala že vse življenje, ampak ne čisto zares. Košarkarji so se mi sicer vedno zdeli taki fini in pametni športniki, saj je moj deda med spremljanjem tekem rad poudaril, da košarke v nasprotju z nogometom ne more igrati vsak bučman. In ja, morda košarke nisem gledala tudi zato, ker je bila preveč zahteva za površnega gledalca.

Potem sem košarko začela zares gledati. In bolj sem jo gledala, bolj mi je postajala všeč. V primerjavi z nogometom, kjer se dolge minute ne zgodi nič, razen veliko tekanja in popravljanja frizur, se v košarki v nekaj minutah lahko zgodi vse. Moram priznati – iz čisto ženskega stališča – da so me košarkarji s svojimi močnimi, velikimi postavami in mišicami vedno veliko bolj impresionirali kot suhi, žilasti nogometaši ali robustni rokometaši.

Da ne govorim o NBA-košarki – ajoj, to se mi zdi popolna mešanica vsega – moči, spretnosti, atletskih sposobnosti, umetnosti, premetenosti, zvitosti, tehnike, mehkobe, odločnosti ... Uf, kar vroče mi je postalo. Ja, zato se veselim evropskega prvenstva v košarki. Ker ima košarka vse, kar potrebujete za dober spektakel, ker bo prvenstvo v deželo prineslo veliko pozitivne energije in tujih navijačev, ker bosta igrala Tony Parker in Goran Dragič, ker ljudstvo vedno potrebuje kruha in iger, pa če je kriza še tako trdovratna in je že trde skorje bolj malo.

In zato se naj zdaj slovenski košarkarski birokrati že počasi umaknejo iz glavnih naslovov slovenskih medijev, ker ljudi čisto nič ne zanima, kaj si mislijo in o čem se prerekajo vsi Mateji, Zokiji, Romani in Iztoki v kravatah, ampak jih zanimajo Gorani, Zorani, Jaki, Tonyji v kratkih hlačkah in majicah, z mišicami za občudovati in atletiko za vikati.

Odgovorna urednica Tina Lucu

Lisa - 32/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 32/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.