Ena izmed stvari, za katere sem hvaležna svojim staršem, je, da so mi pokazali, kako fino je potovati in odkrivati svet. Skoraj za vsake počitnice smo se vsa družina napokali v starega golfa, notri zbasali še prtljago, šotor in spalne vreče in smo šli – enkrat proti Afriki, drugič na Nordkapp, pa po Italiji, do Lizbone ...

In tako sem že kot otrok dobila občutek, da je svet ena lepa stvar, ki jo je treba ob vsaki priložnosti odkrivati, da so ljudje povsod okej, da je jabolko pač povsod jabolko – včasih sočno, včasih gnilo, in da se skratka dežel in ljudi čez mejo ni treba bati. In ko sem bila stara 12 let, so me prvič poslali samo v Anglijo, k družini Kingston, ki je živela v predmestju Londona.

Niti za hip nisem pomislila, da ne bi šla ali da bi se bala, vedno sem imela v glavi samo vodilo, če imaš priložnost kam iti, potem greš. Pri Kingstonih je bilo super, dve poletji zapored sva se tam dobili z Gemmo, vrstnico iz Španije, skupaj sva hodili v šolo, popoldne pa sva se guncali na velikem angleškem vrtu in se igrali z domačimi otroki.

Da je bila stvar še bolj pestra, sva so jo neki dolgočasen vikend sami mahnili v center Londona. Želeli sva si pač ogledati novega James Bonda. Bila je poletna nedelja in celo nekateri predeli sicer prenatrpanega Londona so samevali. A dvanajstletnici, ena iz Španije in druga iz Slovenije, se nisva dali, iskali sva kino, spraševali ljudi in si na koncu v eni sila neobiskani dvorani ogledali A view to a kill. Nič se nisva bali, sploh nisva razmišljali, da se nama lahko kaj zgodi, no, starši pa tako ali tako niso vedeli, kje se potikava.

Bilo je super! In podobno sporočilo želim dati svojima otrokoma. Okej, ni jima treba takoj samima v kino v London, a sveta se ni treba bati, ljudje so v bistvu v redu – ja, povsod so dobri in slabi, a pojdi, kamor lahko greš, imej se fino, potem pa pridi z veseljem domov. Danes se mi zdi, da smo se ljudje drug od drugega nalezli mantre, da se je svet spremenil, da so vsi pokvarjeni in hudobni.

Ste vi? Jaz nisem, torej, kdo je? Saj ne rečem, tudi jaz imam v glavi, kaj vse se lahko zgodi, koga vse lahko moja otroka srečata, ko gresta sama z različnimi šolami, športi, kolonijami ... po Sloveniji in svetu, a nikakor ju nočem zadušiti in samo držati doma pod kiklo. Hočem, da sta samostojna, da bosta prej ali slej sama naročila pomfrit, pa čeprav v polomljeni angleščini, morata se naučiti premagati tudi trenutke domotožja in se postaviti zase, ko je treba, in predvsem želim, da si ne zastirata obzorij in le zaradi udobne varnosti ne zapuščata 'gnezda'.

Zadovoljna sem, da vem, da bi se moj 13-letnik, tako kot sem se jaz, sam znašel v centru Londona, in vem, da zna moja devetletnica sredi Amsterdama sama naročiti pomfrit s kečapom in požreti tudi kakšno solzico, ko jo daje domotožje. In zadovoljna sem, ker vem, da bosta šla brez pomisleka vedno rada v svet, in ker vem, da se bosta vedno rada vrnila domov.

Odgovorna urednica Tina Lucu

Lisa - 27/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 27/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.