Zadnja leta veliko teče beseda o tem, kako so učitelji v slovenskih šolah nemočni in ubogi, ker morajo učiti te grozne otroke, ki so jih s svojo permisivno vzgojo 'zafurali' nesposobni starši.

Okej, malo pretiravam, ampak prav v zadnjem času sem zasledila kar nekaj člankov na temo učiteljev, ki ne marajo več svoje službe, ker so otroci grozni, starši pa tako ali tako ne delajo drugega kot jih tožijo in grozijo.

Mimogrede – imam dva otroka v šoli in kup malih šolarjev za sosede, pa ne vem niti za eno tožbo proti kakšni šoli ali učitelju.

V redu, časi se spreminjajo, ljudje se vsak dan bolj zavedajo svojih pravic – tistih, ki jim pripadajo, in tistih, ki jim ne, a lepo vas prosim – ali se res vse spreminja, učitelji pa ostajajo isti.

V tej debati se mi vedno v glavi prižge lučka z vprašanjem, ali res še noben ni pomislil, da je morda tudi z učitelji kaj narobe. Je morda za vpisa na pedagoško fakulteto premajhna selekcija, se morda med študijem premalo poudarja dejstvo, da mora učitelj v razredu vzpostaviti neki red, avtoriteto, spoštovanje.

In v končni fazi, ali se že vso človeško zgodovino ne odvija 'bitka' med generacijami, ko starejši mlajšim dopovedujejo, kako so bili oni bolj pridni, ubogljivi, kako trdo so morali garati za beli kruhek (no, še ta je zgubil svoj pomen, ker je v teh letih pristal na črni listi nezdravih živil) in kako so bili učitelji včasih bolj strogi. In zakaj niso več? Zakaj smo včasih dobili opomin in ukor za vsako malenkost, danes pa učitelji s kaznimi čakajo do zadnjega? Zakaj? Jaz tega ne razumem, naj kaznujejo, zaradi pisnega opomina noben starš ne bo dobil tožbe na sodišču. Otrokom je pač treba tudi z malimi kaznimi dati vedeti, kdo je šef v hiši ali v razredu.

Zdaj bi sicer kot glasna zagovornica teze – ženske smo pametnejše in modrejše - najraje požrla samo sebe, ampak nekaj je res, morda pa med vsemi učiteljicami le manjka še kakšen moški učitelj več, ki bi znal narediti red in s svojim gromkim glasom povedati, kdaj je vrag odnesel šalo.

Moje skromno starševsko mnenje je, da smo vsi postali malo razvajeni, pomehkuženi in prav vsi razmišljamo bolj v smeri, kakšne so naše pravice, in ne kakšne so naše dolžnosti. Vsi – od učiteljev, staršev do otrok.

In, ja, vem, s tem uvodnikom si zagotovo med učitelji nisem pridobila novih prijateljev, upam pa, da ne tudi novih sovražnikov. To je samo moje skromno mnenje.

Tina Lucu, glavna urednica