V ponedeljek sem na poti v službo srečala znanca, ki je ves zadovoljen stal na pločniku in očitno nekoga čakal. Sicer je mladi mož večino časa nasmejan in zelo nerad tarna, zato se mi pač ni zdelo nič čudnega in sem si samo rekla, lej ga, ponedeljek je, zunaj megla, vsi sitni in nergava, on pa spet nasmejan in ves srečen sam s seboj.

Ampak me je presenetil. Po kratkem ogrevanju, kako si, kako gre ... mi je prav iskreno rekel: "Veš, Tina, do četrtka zjutraj sem bil najbolj zamorjen človek na svetu. Zjutraj sem vstal in sem bil slabe volje, ker nisem vedel, kaj bi delal. Zvečer nisem mogel zaspati, ker nisem vedel, kaj bom delal zjutraj. V četrtek pa se mi je pripeljalo, da moram vzeti stvari v svoje roke, um in telo sta se mi sprostila in zdaj mi je vse jasno."

Jasno, da meni ni bilo nič jasno, ampak sem poslušala naprej, saj ni treba, da možak ve, da slabo razumem tako globoke stvari.

"Poglej! Saj vse raste okoli nas. Kaj potrebujem, da bi mi drugi dajali službo. Sam si bom našel službo. Vse raste. Jagode, češnje, šparglji ... Malo bom sadil, malo nabiral, povezal sem se že s kolegi in znanci, ki imajo nasade. Prtljažnik gor in bom prodajal.

Ne dovolim več, da bi bil zaradi slabega stanja države sam v slabem stanju. Kako nisem že prej videl, da mi narava kar sama od sebe ponuja, da lahko preživim."

In res. Živim v okolju vrtičkarjev. Z vseh oken našega stanovanja vidim na vrtove in v zadnjice svojih sosed in sosedov, ki se sklonjeni ali vsaj v rahlem predklonu in z motiko v roki ukvarjajo s svojimi gredicami in domačim pridelkom.

Če so pozimi vsi bolj zadržani in le redko na hodniku ali dvorišču našega bloka sploh srečam živo dušo, spomladi vsi prav zaživijo in zacvetijo. Že ob prvem jutranjem svitu se najbolj zagrizeni vrtičkarji zapodijo na svojo zemljo, na veliko 'krampajo', kopljejo, tam malo po osmi zjutraj pade že prva doma skuhana kavica ter zagotovo kakšna glasna debata o cenah in skorumpiranih politikih.

Vikendi so sploh nekaj posebnega, ampak čisto vsi so na vrtu in vsaj na eni 'mini kmetiji' se organizira piknik. Lahko si predstavljate, kako sredi Ljubljane, praktično še v centru, ob glavni prometnici – Dunajski cesti – vse diši po čevapčičih, okoli pa vsi obdelujejo zemljo.

Ampak zdi se mi, da je v toplih mesecih vsem nekoliko lažje. Nihče sicer ne ve, kaj bo prineslo poletje, pred jesenjo še raje mižimo, ampak zdaj, ko je vse zacvetelo, ko bo kmalu prišel prvi pridelek in ni več računa za kurjavo ... Ja, zdaj se mi zdi, da je vsem nekoliko lažje. Jap, v resnici je tako ... Samo okoli sebe se je treba ozreti in videti, da v resnici ni tako hudo in da nam na koncu še vedno ostanejo dvoje rok, zemlja in plodovi narave.

Odgovorna urednica Tina Lucu

Lisa - 18/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 18/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.