Priznam, da sem oseba, ki ji gre blazno na živce, če ji kdo soli pamet. Prav obupno mi gre na živce.

In ena od stvari, ki je posebej ne prenesem, je, če mi kdo soli pamet pri vzgoji in drugih bolj ali manj pomembnih stvareh starševstva (pa če imajo vsi bolj prav od mene!).

Trenutno je sicer v vseh medijih trend, da vsi po vrsti pišejo, modrujejo, premlevajo in podajajo super pametna mnenja, kaj vse narobe delajo starši in kako bi morali v resnici ravnati. Ti modrijani niso starši? So ti modrijani super starši brez napak in s popolnimi otroki? Imajo prav vsi tudi popolne najstnike? Jaz priznam, da sem mama, ki zelo veliko stvari počne narobe, in verjamem, da sem in tja naredim tudi kaj celo prav. Vprašajte mojega 16-letnika, ki mi že za dobro jutro pove, naj raje ne govorim, če mislim takoj začet težit. Ampak si težko pomagam in po navadi kar hitro začnem sitnariti o razmetani sobi, učenju, lenobi, smrdljivih supergah sredi hodnika in podobnih malenkostih.

Skratka, ker rada berem, preberem tudi vse nasvete, razmišljanja, napotke o vzgoji, o šoli, o razvajanju in kaznovanju. Prebrala sem že milijon člankov na temo doslednosti staršev, kako se z vpitjem nikamor ne pride, kako otroke spodbujamo k sprotnemu delu v šoli in doma. Teorijo obvladam, v praksi šepam, a se trudim po svojih najboljših močeh in trenutnem razpoloženju.

Ko se mi ljubi in sem dobro razpoložena, ju razvajam, jima kuham najljubše stvari in poskušam imeti prijetne pogovore s svojima najstnikoma, ki sta sicer redko razpoložena za sproščeno kramljanje s svojo krasno mamo.

Ko sem sitna, to zelo težko skrijem, še huje je, ko me ujameta nestrpnost in netolerantnost, takrat se ustrašim celo same sebe (no, otroka niti trzneta ne in samo mirno zapreta vrata svoje sobe). In že medtem, ko norim, vem, da ponovno v živo predstavljam vse tisto, česar starš ne bi smel početi. Ampak počnem, in to vedno znova. Tako pač je, sem samo ena mama z veliko napakami in najstniki v hiši. Sem mama, ki je imela podobno mamo, ki ni nehala tečnarit s šolo, pospravljanjem in modrostmi v stilu – Kar lahko storiš danes, ne prestavljaj na jutri! – ampak na koncu je bila moja mama in sem jo imela najrajši na svetu in še več kot dve leti po njeni smrti neskončno pogrešam njeno teženje in vse njene napake.

Zato prosim vse amaterske strokovnjake, učitelje, psihologe in druge modrece, dajte, pustite staršem, da v miru 'zafurajo' svoje otroke. Meni gre to odlično od rok, ampak vsako minuto vem, da me imata otroka, kljub zaprtim vratom in grdim pogledom, najraje na svetu.

Tina, glavna urednica