Zadnjič, ravno nekaj minut po kratki, a glasni pridigi moji devetletnici, naj se že začne sproti učiti, ker tole njeno znanje matematike je en velik šmorn, sem se ob njenem igranju klavirja kar malo zamislila.

Niti ne toliko nad sabo, kako sem tečna in grozna, ampak bolj nad tem, da smo si ljudje malo narobe razdelili sistem učenja. Če samo pogledam na primer svojo četrtošolko. Kaj vse se je ona naučila v svojih kratkih devetih letih.

Noro – vse od govorjenja, hoje, petja, smučanja, rolanja, branja, računanja, igranja klavirja, plesanja, teka, skakanja v vodo, gimnastike, plavanja, potapljanja, kolesarjenja, angleščine, risanja ... In kaj za vraga sem se jaz naučila v zadnjih devetih letih?

Pa nič kaj posebno novega, vse, kar znam, sem se naučila že prej. Na novo sem malo poskusila rolati, pa mi ni šlo ravno od nog, nekaj sem 'brcnila' v ruščino, pa sem tudi nehala, malo se silim teči ... skratka, od svojih otrok pričakujem, da so povsod najboljši, super in krasni ter da povsod vztrajajo do konca, sama pa sem se, pošteno povedano, v zadnjih letih naučila bolj malo.

Ali ne bi bilo pametno, da bi mi tole vse skupaj bolj pošteno razdelili? Mogoče nam v odrasli dobi manjka prav en tak težak v obliki starša, ki bi nam dihal za ovratnik in ne bi dovolil, da popustimo?! Ker, roko na srce, človek se težko kaj novega nauči, če ne zna vztrajati in preskočiti tudi kakšne nadležne ovire ali kakšnega slabega dne.

Mene je na primer že prvi test pri ruščini popolnoma znerviral, ker mi ni šlo tako dobro izpod kulija, kot sem si zamislila. In sem nehala, ker sem lahko, in ker mi ni nihče težil in mi prigovarjal, naj vendar vztrajam do konca, saj je na koncu vedno vse poplačano – z znanjem in z dosego cilja. Skratka, moja poanta danes je, da bi morali učenje bolj razporediti čez vse življenje.

Zakaj smo morali praktično vse strniti v prvi dve desetletji življenja, ko smo vendar najbolj razigrani in živahni. Kot je osnovna šola zaukazana z zakonom, tako bi moral obstajati tudi zakon, ki bi odraslim zapovedal, da morajo tudi v svoji aktivni dobi – na primer vsaj štiri leta - nameniti učenju in izpopolnjevanju, zraven pa obiskovati še kakšno obslužbeno dejavnost. Verjemite mi, vsi bi bili bolj srečni in zadovoljni sami s seboj. Znanje je res zakon!

Odgovorna urednica Tina Lucu

Lisa - 19/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 19/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.