Po Ljubljani se vozim s kolesom in zadnje snežne dni sem se odločila, da jo v službo in domov uberem peš. No, se mi je pa prejšnji teden vseeno zgodilo, da sem zaradi zamujanja (jap, vem, grda navada) morala na avtobus.

Ne, ne, nič ni narobe z mestnimi avtobusi, v resnici se mi zdi, da zadnja leta vzorno delujejo in tudi njihov način obveščanja, kdaj pridejo na postajo, se mi zdi več kot odličen.

Sama sem opazila, da imam težave, ker se na avtobusu ne znam normalno obnašati. Že takoj sem v zadrego spravila voznika, ki sem ga glasno pozdravila, ker sem pač navajena, da ko nekam vstopiš, pozdraviš. Voznik me je sicer začudeno pogledal in pozdravil, nato pa so vame s precejšno radovednostjo zrli še potniki, ki so se verjetno kar spraševali, kaj vse bo še storila norica. Potem sem nerodno plačevala z mobitelom, in to tako dolgo, da sem spet pritegnila pozornost voznika, ki mi je rekel, naj pridem plačat k njemu, da bo hitreje in ker tam vse hitreje dela.

Aha in potem sem se med pogledi prebila do sredine avtobusa, kjer sem v lahki zadregi stala in gledala po okolici in se bedasto smehljala, a k sreči je 99 odstotkov sopotnikov gledalo v svoje mobitele.

Skratka, potem sem imela med vožnjo sama s seboj mini dialog, kje za vraga moram pozdraviti in se predstaviti, kje je bolje, da samo čemerno gledam. Sama imam navado, da tudi ko kličem po različnih uradih in bankah, se lepo predstavim in potem začnem naštevati svoja vprašanja in težave. Ali delam prav ali spet spravljam v zadrego zaposlene uradnike? Skratka, resno se moram lotiti bontona obnašanja na javnih in uradnih površinah, očitno sem izgubila stik s sodobnimi normami obnašanja in pozdravljanja.

In mimogrede, da ne boste mislili, da sem sama neka prijazna dobričina, daleč od tega, ampak pozdraviti se mi pa niti ne zdi tako težko. Naredimo eksperiment?! Začnimo prijazno pozdravljati vse voznike avtobusov – od mestnih do medkrajevnih, pa da vidimo, kako se bodo stvari obrnile. Jaz grem stavit, da bodo postali bolj prijazni (in ne, nimam nobenih slabih izkušenj z njimi), vzdušje na avtobusih se bo popravilo in prijazen dober dan lahko vedno odpre še kakšen zanimiv pogovor.

No, samo predlog, sama sem tako in tako ponovno na kolesu, tam na kolesarskih stezah se izpod vseh kap, šalov in kapuc tako ali tako sploh ne vidimo, kaj šele, da bi se pozdravljali.

P.S. Moj blog Tina Lucu – 365 aktivnih dni in 0 izgovorov lahko berete na aktivni.si.