Zapravljen čas pa nikoli! Lahko bi rekla, da takšne reakcije nisem pričakovala, ko sem pred kratkim tistega popoldneva prijatelju, ki je sicer izjemno uspešen moški, zaupala, da se znova za dva meseca odpravljam na potovanje.

Svetoval mi je, da to informacijo zadržim zase, da ne objavljam slik, javnosti ne povem, da sem znova na potovanju, saj sem se ravnokar vrnila s Tajske, prejšnje leto pa sem v štirih mesecih obkrožila svet. Vsekakor svojih potovanj ne obešam na velik zvon, vendarle pa ne skrivam dejstva, da je to moja strast, moj način življenja. 

Povprašala sem ga, čemu takšen nasvet …

In mi je odgovoril: “Ljudje so zlobni. Že tako ti ne privoščijo življenjskega sloga, kot ga imaš. Ljudje so navajeni, da garajo, trpijo, čakajo na upokojitev in nasploh ne marajo svoje službe. Življenje, kot ga živiš ti, zanje ni normalno niti pošteno. Hitro te označijo za prevarantko, mislijo, da delaš samo za evre, ki ti plačujejo potovanja. Slovenci drugim ne privoščijo uspeha, fovšija, fovšija …”


Pa sem ga ustavila in mu odgovorila: “Ampak jaz na takšnih potovanjih med sezonami oddaje Klepet ob kavi zapravim manj denarja, kot ga sicer v Sloveniji. Hrana je dražja, najemnine nimam … Potovanja so danes poceni, sploh če greš z nahrbtnikom in ti ni težko kdaj prespati na avtobusu, v avtu, na plaži, pri domorodcih … meni je to dogodivščina!”

A vendarle … ljudje tega ne vidijo in priznam, da sem sama že mnogokrat ugotovila prav to, kar mi je zaupal cenjeni prijatelj. Slovenci drugim ne privoščijo uspeha. Ta vzorec sem močno opazila šele takrat, ko sem začela bolj resno potovati in spoznavati ljudi z drugih koncev sveta. Američani so resda lahko zelo neumni, površinski in nasploh posebni … a v njihovi kulturi je uspeh nekaj, kar se množi, zato so navdušeni nad tem, da uspe sosedu, prijateljem in komurkoli, ki ga poznajo. To spodbujajo in ne skrivajo svojega bogastva, ki so ga ustvarili. Poznam pa precej Slovencev, ki svoje bogastvo skrivajo ne glede na to, da so si ga ustvarili s poštenim in premišljenim delom. 

Podjetnike po navadi vidimo samo takrat, ko se pripeljejo z novim avtomobilom ali objavijo sliko s potovanja. Ne pa med prazniki, ob koncih tedna in nasploh ob čudnih urah, ko razmišljajo, se dogovarjajo in iščejo rešitve, ki so najboljše za stranko in zanje …

Večina ljudi živi v prepričanju, da če bi le imeli nekaj več denarja, bi se vse uredilo. 
A vendarle ne potrebuješ milijonov, da živiš kot milijonar. Ni smisel, da si lahko kupiš vse, kar si želiš. Smisel je, da počneš in postaneš tisto, kar želiš. Ni smisel, da zgolj čakaš na upokojitev, ko ti ne bo treba več delati. Smisel je, da delaš tisto, v čemer uživaš, in da se osvobodiš dela, ki ga ne maraš, ter odločno slediš svojim strastem. 

Sama verjamem, da je prava moč v možnostih, možnostih izbire. A kaj ko številni ne upajo sprejeti odločitve. V sodobnem svetu, ko je delo mogoče opravljati tudi z drugih koncev sveta, se marsikaj da. A vendarle slišimo samo izgovore, kako to ni mogoče … ali pa obljube, češ, enkrat pa resda bom! Enkrat. A ta enkrat se večini ljudi nikoli ne zgodi. In ko se upokojijo, ugotovijo, da so izžeti in da je življenje steklo mimo. Sama živim življenje, ki ga enakomerno porazdelim na obdobja okrevanja in pustolovščin, saj nedejavnost ni moj cilj. Moj cilj je početi to, kar me navdušuje. 

In potovanja me navdušujejo, zato te dni že pakiram za svojo naslednjo dvomesečno avanturo, kjer bom raziskovala tretji največji otok na svetu, otok Borneo, nato pa tri tedne počivala ob oceanu na Baliju, kjer bom brala in pisala. 

Ko se vrnem, pa začnem novo, peto sezono oddaje Klepet ob kavi. Z ekipo bomo v stiku večina časa, tako bodo vse priprave stekle nemoteno. Le nekaj prilagoditve je potrebne zaradi drugega časovnega pasu. Spomnim se, kako sem prejšnje leto kupila 150 metrov blaga, ki sem ga izbrala sredi ulice na Japonskem. Kako sem 80 kvadratov parketa izbrala, ko sem z vlakom potovala 350 kilometrov na uro, in postavitev v studiu urejala v kavarni na Novi Zelandiji. Kako sva z urednico izbirali goste za prve oddaje, ko sem bila na pristanišču v Avstraliji, malo preden sem se odpravila na potapljanje. In spomnim se, kako sem se dokončno odločila za novo sodelavko prek telefonskega klica, ki sem ga opravila na Havajih. Tudi selitev studia je tekla nemoteno in po mojih navodilih v času, ko sem raziskovala sekvoje v Kaliforniji. Tehnologija nam je zares prinesla veliko slabega, hkrati pa tudi priložnosti, ki jih je vredno izkoristiti in začeti potovati tja, kamor te duša pokliče.

Dejstvo je, da zapravim manj denarja v odročnih krajih med sezonami oddaje, poleg tega pa … zapravljen denar se vedno lahko vrne. Zapravljen čas pa nikoli!

»Osti jarej!«
(najstarejši zapisani slovenski pozdrav, star več kot 2.500 let)

Liza - 28/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 28/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.