Predvidevam, da vsi starši želijo, da je njihov otrok poslušen. Kaj pa to v resnici pomeni?

Kaj pa to v resnici pomeni? Da je priden, ubogljiv, vodljiv, da nima lastnih želja, ki jih izrazi na glas? Kaj pomeni za vas 'ubogljiv otrok'?

Tokratno razmišljanje je med drugim tudi posledica branja intervjuja z Dejanom Sotirovom, ki je ustanovil Zavod mavrični bojevniki, v okviru katerega pomaga otrokom z ADHD, kar pomeni, da so nemirni otroci dobili diagnozo 'motnja pozornosti s hiperaktivnostjo'. Pravi, da je tudi sam takšen odrasel mavrični bojevnik, ki ni bil nikoli na miru, nikakršne kazni niso pomagale umiriti njegove nemirnosti pa tudi izjemno občutljiv je bil že kot otrok. Če vas zanima celoten intervju, ga najdete na strani Sobotnega dela z dne 25. 3. 2017.

Statistično naj bi bila v vsakem razredu vsaj dva otroka z ADHD oziroma približno pet odstotkov populacije otrok. Torej je to kar veliko število. Številni pedagogi in vzgojitelji se ne strinjajo, da je hiperaktivnost motnja, temveč je bolj osebnostna karakteristika otroka, ki zato potrebuje malce drugačen pristop, več spoštovanja in vzpostavljanja zdrave avtoritete.

Predvsem starši lahko veliko naredijo, da omilijo stisko otrok, ki ne morejo biti na miru, ki neprestano potrebujejo gibanje, ki so zato ožigosani kot poredni in neposlušni! Verjamem, da so otroci pravzaprav v močnih čustvenih in socialnih stiskah, saj jih okolje že kmalu, večinoma pa okoli vstopa v osnovno šolo stigmatizira, starši pa nemočni vodijo otroka od enega pedopsihiatra do drugega kliničnega psihologa. Vse to povzroča hude frustracije tako otroku kot staršem.

Kaj pa če rečemo, da so naši nemirni otroci lahko bodoči odrasli z velikim potencialom kreativnosti, drugačnega načina razmišljanja, ker ne spadajo v kalupe ubogljivosti in pridnosti? Da zato, ker ne zmorejo biti mirni, poslušni in ubogljivi, lahko na drugi strani nosijo ogromen potencial radovednosti, iskrenosti in empatije, če jim to le dovolita okolje in družinska dinamika.

Ker sem bila tudi sama nekoč radovedna deklica, ki je sicer na zunaj bila, recimo da dokaj umirjena, je v resnici v meni vedno ropotalo od radovednosti in raziskovanja okolja, predvsem odnosov, pa imam verjetno zato več simpatij za nemirne, recimo nagajive otroke, ki se na primer učijo tako, da hodijo po sobi gor in dol. Ker sem sama enako delala, ko sem se učila. Jih razumem. Otroke in tudi starše, ki ne vedo, kaj narediti, da bi njihov otrok bil v vedenju približno takšen kot večina, torej miren, poslušen in priden.

Seveda je učiteljem težko vzpostavljati razredno dinamiko, ko se kakšen učenec ali dva kar naprej premikata, hodita, ne moreta se za dolgo osredotočiti na naloge, sprašujeta vse sorte ... Z nemirom pa se hitro okužijo še preostali učenci.

Moja dobra prijateljica, ki spremlja otroke v prvem razredu že mnogo let in ima vsako šolsko leto več učencev z opisano diagnozo, pravi, da se tudi takšne otroke lahko hitro in kvalitetno pripravi k sodelovanju, da se trudijo umiriti sami, potrebujejo pa močno motivacijo in vnaprej opredeljena priznanja, in tudi kakšni prekrški bodo vodili k odvzemanju pohval. Ker so hipersenzibilni, imajo težave tudi pri socializaciji, navezovanju stikov in pri oblikovanju odnosov.

Ja, kot vedno v življenju, tudi zdaj velja, da naj bi bilo vse v ravnovesju. Tako imamo večino pridnih, recimo vzgojenih otrok, ki se lahko osredotočajo na naloge in nekaj tistih, ki imajo 'mevlje v riti', kot bi dejala moja prijateljica.

Vsak od nas ima svojo vrednost, poslanstvo in želje, cilje in kapacitete. Zato tudi ni nujno, da mora biti vsak otrok poslušen in nemoteč, lahko je tudi nemiren in sočuten, izredno občutljiv in nevodljiv, pa kljub vsemu so to vse naši otroci. Malce več razmišljajmo še o tem, da se otrokom poleg pridnosti dovoli biti kreativni in radovedni še daleč v odrasle dni. To je popolna dodana vrednost.