Ker so bile novoletne zaobljube pri meni precej ne-telovadno obarvane, sem si tokrat – sredi leta – premislila in zdaj želim ponovitev!

Pravijo, da je vsak dan nova priložnost za nov začetek, in stavek sem vzela izredno resno. K sreči je danes 1. marec, kar na neki način res napoveduje novo obdobje – mislila sem na pomlad, ne le na nov mesec, saj v Novi Gorici cvetenje mandljevih dreves na Gregorčičevi ulici pač napoveduje prihod vremena nad 20 stopinj in ja, letos so že zacvetela – in zdelo se mi je imenitno, da svoje priprave na letošnje poletje začnem pravočasno. No, saj ne gre le za poletje. Dejstvo je, da sem se v zadnjih mesecih malce zanemarila.

Čipsi, nepogrešljivi sladki napitki, kave in vsa preostala nesnaga, ki jo obožujem, svoje niso pustili le na zunanji strani mojih beder, ampak tudi na počutju. In ja – počutim se zanič! Včeraj sem tako začela s svojo kuro. Ne shujševalno, ampak zdravilno. Tako sem se odločila. Ker sem prepričana, da se bom po preobrazbi – ki želim, da postane moj novi življenjski stil in ne le obdobje stradanja in prekomerne enkratne aktivnosti – počutila bolje. Da bom imela več energije. In da se zjutraj ne bo zbujala s tistim strašnim občutkom, ko se ne morem niti spomniti vsega, kar sem večer prej v napadu polnočne lakote zbasala vase. In sklepate lahko, da ne gre za nič pretirano bio-loškega.

Dejstvu sta svoje prispevali tudi dekleti mojih prijateljev. Obe sta super športni – celo tako, da svoja jutra začenjata še pred osmo z namenom, da se odpravita v telovadnico – poleg tega pa njuna vrsta zdravih sestavin, zdravilnih čajev in super praškov po vsakem skupnem oddihu konkretno prevetri moj hladilnik, ampak kaj, ko se nič ne obdrži. Ampak tokrat sem odločna. In zato tole pišem. Da imam dokaz. Da ne gre samo še za enega tistih ciljev, ki jih zvečer pred televizijo hitro ponovno prestavim na drugi dan. Ne! Da se vrnem … včeraj sem torej začela in lahko bi rekli, da sem imela kot nekakšne predpriprave. Pripravila sem si zajtrk – tole je že nekaj čisto novega zame, saj zajtrk navadno pojem vsaj tri ure za tem, ko se zbudim. Potem sem si raztegnila podlogo in na tleh dnevne sobe naredila vaje, ki mi jih je plesna trenerka predala, ko sem bila stara 10 let. Ampak okej, nekje je treba začeti.

Temu je sledilo še 10 minutno raztegovanje obraza, ker sem se še dan prej pridružila tečajem obrazne joge, in nato še zdravo kosilo! In s tem mislim res zdravo, ne na tisti način zdravo, kot takrat, ko sem v Hoferju kupila tri različne solate, ki so se utapljale v majonezi. Zdaj je vse, kar čakam pomlad. In sončna jutra in dnevi, ko mi ne bo zmrznil nos že v prvi sekundi, ko bom stopila kozi vrata. Takrat se bodo vajam iz dnevne sobe pridružili tudi trikrat tedenski vzponi na bližnji hrib Mark in – upam – kakšen kolesarski potep v italijanska Brda, čeprav si moram za to – po izkušnji prejšnji teden – omisliti vsaj kolo s prestavami, če ne že kaj drugega. Tako, načrt je sklenjen, zdaj ga moram samo še izvesti! Držite pesti!

Liza - 11/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 11/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.