Današnji dan je v pi*** in vse skupaj se je začelo že zjutraj!

Ko sem bila na sprehodu s psom, sem pred blokom opazila, da mi je neki nadvse prijazen sosed s ključem narisal grafit po celi desni strani avtomobila. Ker verjamem, da ni kot Anej, ki reče, da tisti, ki nagaja, tudi osvaja, se sprašujem, ali je lahko kdo še bolj ‘pritegnjen’ kot tako (ker z mojim parkiranjem vsaj tokrat pač ni bilo nič narobe). Pri nas so staroselci iz leta 1987, ko so bili bloki zgrajeni, strogo prepričani, da so oni upravičeni do pokritih parkirišč, medtem ko se mi, novodobna mladina, vsak dan po službi borimo za tiste tri proste parkinge, ker smo pač edini, ki hodimo domov tako pozno. Sem omenila, da so mi zadnjič polomili brisalce, da jih s tatom nikakor več nisva mogla spraviti na mesto? Sprašujem se, kakšna razlika bi bila, če bi namesto grafita ali zlomljenega brisalca pustil listek z napisom, kje sem ga polomila.

Ampak okej, malce sem zašla in vrnimo se k današnjemu jutru. Na avtu torej najdem ultra prasko. Krasno. Potem sem hotela tipkati stvari in jih oddajati kot po tekočem traku, ker delo brez zadnje minute pač ni ‘true’. V trenutku, ko sem končala in se začela pakirati, da se odpravim k sestrični in njeni družini na morje v Italijo, pa se iz neba vlije kot iz škafa. S strelami, grmenjem, vetrom in vsem tem. Ampak ker sem obljubila, da pridem, sem se odpravila. Ustavila sem se v trgovini (mimogrede, še vedno je dež močno nalival), in ko sem s polnimi rokami poskušala odkleniti avto, mi je iz rok padlo vse, kar sem nakupila, vključno z vročo kavo, ki se je, seveda, polila po moji belo modri črtasti oblekici.

Tu sem že preklinjala dan. Kljub temu sem se usedla v avtomobil in se odpravila na pot. Ko sem videla, da se nad Italijo kaže sonce, sem mislila, da je vsega hudega konec. Kako zelo sem se motila. V Lignano sem sicer prispela srečno, brez zastojev in – če se lahko pohvalim – v prvo, kar pomeni brez dodatnega obračanja in manevriranja, in to se pri meni ne zgodi velikokrat. Ko sem ravno stala pri semaforju pred mestom, mi je sestrična javila, naj pridem na neki drug naslov, ker so se med čakanjem pač naveličali biti v mestu. Okej. V GPS si napišem naslov in se odpravim 20 kilometrov iz mesta. Se vozim in vozim in občudujem okolico, prispem, parkiram in se peš odpravim na trg, kjer naj bi se dobili. Poklicala sem, kje so, in ko mi je omenila, da so na ulici, polni trgovinic, jaz pa sem na glavnem trgu pred cerkvijo stala čisto sama, se mi je zazdelo, da nisem na pravem mestu.

Okej. Spet sem se usedla v avtomobil, tokrat vpišem pravi naslov in se odpravim na 45-minutno vožnjo nazaj proti mestu. V trenutku, ko sem se parkirala, me je sestrična poklicala, da so se tudi tega čakanja naveličali (kot opravičilo – z njimi je tudi 4-letna deklica, ki je le s težavo pri miru) in da se spet dobimo na 1. naslovu. Okej, priznam, da mi je v tistem trenutku para že pošteno uhajala skozi nos (in uhšesa in še od kod drugod), ampak spet se v GPS nastavila ulico in se odpravila. Ko sem se tako vozila, se mi je nekje na sredini spet zazdelo, da ne grem v pravo smer, in imela sem še kako prav. GPS me je znova pustil sredi ničesar (in polj koruze), kjer zdaj v razbeljenem avtomobilu čakam sestrično, da me pride iskat, ker jaz v dveh urah nisem bila sposobna najti nje. Aja, sem omenila, da me že od Palmanove tišči lulat? In zdaj je edina dobra stran tega, da si zjutraj nisem oblekla enodelnih kopalk, ker bi bilo potem vse skupaj – predvsem moj zadnji problem – še nekoliko težje.


Besedilo: Kaja Berlot

Liza - 26/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 26/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.