Ta vikend sva se z Anejem odpravila na Koroško in presenečeno ugotovila, da nama po mir in lepote ni treba na drugi konec sveta.

Z Anejem obožujeva potovanja. V resnici se pravkar odpravljam na turistično agencijo, ker sva dosegla zadnji stadij planiranja poročnega potovanja v Kanado in Aljasko, kamor se odpravljava avgusta. Skupaj sva prepotovala že velik del sveta in vedno znova ugotovila, da je sicer povsod lepo, a nikjer tako lepo kot doma.

Na Novi Zelandiji, na primer, sva vedno z veliko navdušenja odkrivala skrite slapove, ki so jih v knjigi opisovali kot svojevrsten naravni pojav, ki ga ne smeš zamuditi, in po uri in pol hoje (ali kaj podobnega) vedno znova ugotovila, da je Boka pač lepša. Da ne govorimo o čilskih ‘rivierah’, ki smrdijo po lulanju, in kazahstanskih gozdovih, ki so pač … samo gozdovi. Ampak pustimo zdaj to. Ta vikend sva se torej odpravila na Koroško. Na obisk k prijateljem, na odkrivanje tistega dela Slovenije, kamor naju še nikoli ni odneslo.

Pričakovala sem kraje, ki jih obkroža travniška fluorescentna zelena, ki diši po travniškem cvetju, kjer se sliši le ptičje petje in (občasno) brnenje traktorskega motorja, dobila pa sva veliko več od tega. Očaral me je že prvi sončni zahod, ki sva ga doživela v Mislinji. Mislim … uau! Potem me je na rit vrglo jutro na Ravnah na Koroškem, ker je okolica vsaj tako lepa kot v Kobaridu (in Kobarid, mimogrede, obožujem!), popolnoma brez besed pa sem ostala, ko sta naju prijatelja odpeljala do majcenega jezera nad njimi.

Želim samo povedati, da potujemo na drugi konec sveta, 24 ur čepimo v kovinskem zabojniku na 10.000 metrih zato, da bi nam nekje (pa ne vemo, kje) uspelo najti tisti kotiček zemlje, kjer bi se počutil kot v raju. Hitimo delati, da potem vse premoženje zapravimo za tritedenske počitnice ‘na budžetu’ in kampiranje sredi divjine. S povečevalnim steklom na zemljevidu iščemo neokrnjene kotičke narave, kjer bi lahko resnično prisluhnili samemu sebi … Medtem ko imamo dobri dve uri stran raj, ki ga (vsaj po mojem skromnem spraševanju med prijatelji sodeč) bolj malo poznamo. Washington post o Sloveniji piše kot o eni najlepših evropskih destinacij, Lonely Planet je Vipavsko dolino umestil med top 10 krajev letošnjega poletja, naše lepote je v nedavnih intervjujih opeval celo slavni turški Burak. In če on reče, potem že drži, kajne? In še nekaj je … To navdušenje nad počitnicami s kolesom po Sloveniji (mislim, da sem o tem pisala že lansko poletje, a v poplavi vsega mojega blebetanja si človek pač težko zapomni, kaj vse sem si na tej strani že obljubila) me še vedno ni minilo. Morda sem se danes nad njim celo ponovno (in še toliko bolj) navdušila, ker je sonce okrog Senožeč svetilo pod ravno pravšnjim kotom za popolno Instagram fotko, in znam si predstavljati, da bi bilo takšnih prizorov (in juter kar nekje) precej. Z novim ciljem v moji (zdaj že poletni) beležnici vas tokrat prav prijazno pozdravljam.

Vaša Kaja.

Besedilo: Kaja Berlot // Foto: Helena Kermelj

Liza - 24/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 24/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.