Kakšno kolumno s podobno tematiko sem v preteklosti verjetno že napisala, ampak tokrat vam spet moram malce potožiti o tem, kako se smilim sama sebi.

Ja, še vedno sem tiste sorte človeka, ki le s težavo reče ne. Kar pomeni, da si ravno takrat, ko mi je najmanj treba, na glavo nakopljem tisoč in eno stvar. In itak vse dobre priložnosti vedno pridejo ob istem času in jaz sem še vedno takšna, da se le s težavo kakšni odrečem. V tem tednu sem se zagotovo znašla v eni tistih zagat, ko bi si želela, da bi dan imel vsaj 24 ur več.

V samo enem dnevu sem najprej v Novi Gorici pomagala pri organizaciji mednarodne konference in nastopala kot moderatorka, fotografinja, organizatorka, računalničarka in dežurna jokica, ker ni šlo vse točno tako, kot sem si zamislila, potem sem odbrzela v Ljubljano in ujela zadnje minute dogodka, na katerega sva se s sodelavko najavili, pojedla kosilo, se odpravila v center na fotografiranje za enega od projektov, na večerjo in k drugi sodelavki (moji zlati Heleni) domov, kjer sem potem do 23.00 ždela pred računalnikom in se trudila razumeti, kaj pišem.

In kot da vse to še ne bi bilo dovolj, sem si potem za naslednje jutro zrihtala še nastop na nacionalni televiziji (in ne, ne bi bilo dovolj, če ne bi bilo še v živo) in sestanek na enem od podjetij, s katerim sodelujem. Okej, ampak saj razumete, kaj želim povedati. V moji glavi je zmeda. Potem me je vsaj za trenutek potolažila Rebeka Dremelj, ko sem med enim tistih hitrih pregledovanj Insta Storyjev naletela na njeno izpoved o tem, kako si je poleg vseh nastopov, družinskega življenja, poslovnih sestankov in ne vem česa še vse, na glavo nakopala še organizacijo prijateljičine poroke. Te razumem, Rebeka.

Tudi če ne organiziram poroke, bi si bila tudi jaz sposobna zrihtati kaj podobnega. No, to, kako zmedena sem, sem torej ugotovila v torek, ko sem se vračala iz trgovine. Vozila sem po naselju (kar pomeni, da sem vozila zelooooooo počasi) in razmišljala o tem, kako in kje bom parkirala avto. Če ste prebrali eno izmed mojih prejšnjih kolumn, v kateri sem govorila o svojem (s ključem) popraskanem avtomobilu, potem veste, zakaj je prava izbira parkirnega mesta misel številka ena vsakega prihoda domov.

In da se vrnem k zgodbi … ko sem tako razmišljala o tem, kje in kako naj parkiram, sem med vožnjo tebi nič meni nič zategnila ročno zavoro. Za mano k sreči ni bilo nikogar, sem se pa zamislila nad svojo polno glavo opravkov in zaznamkov in predalov v možganih, za katere je bolje, da še nekaj časa ostanejo zaprti. K sreči se že čez dva tedna s sodelavko odpravljava na krajšo službeno pot in upam, da bom vsaj tiste štiri dni sposobna odklopiti, v avgustu pa naju z Anejem tako ali tako končno čaka še poročno potovanje. In ja, spet sem uspela najti destinacijo, na kateri verjetno ne bo manjkalo grdih besed in vprašanj v slogu ‘kaj mi je bilo tega treba’, saj mojega dragega tokrat vlečem na Aljasko. Hura! Se beremo prihodnji teden.

Besedilo: Kaja Berlot // Foto: Helena Kermelj

Liza - 28/2018

Članek je objavljen v reviji
Liza - 28/2018

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.