Okej, tale je bila ujeta za rep! Minevajo minute do tiska, jaz pa – raztresena, kot sem že tako ali tako – tipkam prigodo današnjega lova za računalniškim polnilnikom.

Povedala sem vam že, da me doma vedno znova razveselita dva kunca – skoraj triletni Pico in leto in pol stara zajčica Pupi. In če že omenim, kako pogosto me razveselita, me velikokrat tudi razpizd****. In zaslužita si to besedo.

Kabli – še posebej od tistih ključnih stvari, kot so internet, kabel škatle za televizijo, polnilnik za računalnik ali telefon – jih privlačijo kot magnet. Minuto jih ne gledaš, pa je kabel že za v pokoj. Samo za primerjavo – v preteklem letu sem imela serviserja optičnega kabla že skoraj na ‘hitrem seznamu’ v telefonu, saj sem ga klicala kar šestkrat – pri tem se vedno znova vprašam, ali si teh klicev na pomoč ne beležijo, ker so bili do zdaj še vedno vsi zastonj. Ali pa tole … kabel od računalnika – vsaki mimogrede stane sto evrov – sem menjala v dobrem letu in pol že štirikrat. Škatlo za televizijo je Pico enkrat tako pregriznil, da je smrdelo po prismojenem.

Z lahkoto torej lahko trdim, da so to eni najdražjih zajcev v Sloveniji. Ali pa imajo morda drugi tudi takšne izkušnje. Ne bi vedla, od mojih prijateljev si jih po mojih prigodah niče ne želi. Poleg kablov so se večkrat lotili tudi česa drugega. Na primer mojega certifikata o šolanju iz UCLA. Manjka ga polovica. Super. Pa mojih knjig – večina jih je brez platnic. Pa Anejeve torbe za računalnik … okej, tega je malo morje.

Ampak da dokončam, zakaj sem danes tako pozna. Torej, danes zjutraj sem se usedla za računalnik. Polna inspiracije začnem tipkati, kaj se mi je na prevozih zgodilo minuli teden. Na računalniku mi posveti opozorilo, da imam samo še 5 % baterije, ležerno vstanem in ga priključim na adapter. Ne zgodi se nič. Odlično. Obračam adapter, ga lepim z izolirnim trakom, zvijam in nasploh poskušam najti pravo pozicijo. Ne gre. Pa se odločim, da na 84579834589 stopinjah v avtu brez klime skočim do trgovine v Novi Gorici in nabavim novega. Pridem noter, ga cela vesela ‘kao’ najdem, in ugotovim, da ni pravi, drugega pa nimajo. Okej. Pokličem mamo, ali me pelje v Italijo, ker bi z mojim avtomobilom na avtocesti brez klime pač zgorela. Mama pri frizerju, z barvo na glavi. Okej, počakam.

Jo končno dočakam, me odpelje v Vilesse, v trgovino, v kateri imajo načeloma vse. Razen tega ne. Prav, spet v avto, do druge prodajalne, nekje blizu Gradiške. V Italiji se sieste zelo resno držijo, tako da sva s fokačo v roki morali pol ure ‘počivati’ tudi midve. Vstopila sem notri kot Američanke na ‘black Friday’, zagrabila svoj polnilnik, plačala in v paniki mami razlagala, kako priti do doma. No, zdaj sem tu. S prsti tipkam po tipkovnici z neverjetno močjo, ker mislim, da bo tako šlo hitreje in se pri tem počutim kot Hulk. Zajčka pa sem … Iz ihte zaprla v drugi prostor, da mi, vsaj danes, ne naredita še enega več kot sto evrov visokega računa za nekaj tako nepotrebnega, kot je še en kabel za računalnik. In če kdo pozna kakšen trik, kako zvedave konce odvrniti od preveč dragih napeljav, me prosim kontaktirajte. Vam bom hvaležna. Evo, že pošiljaaaaaam!

Kaja Milanič

Liza - 33/2017

Članek je objavljen v reviji
Liza - 33/2017

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.