Ena od stvari, ki jih ne razumem, je, zakaj v slovenskih šolah tako malo berejo.

Pustimo ob strani tekmovanje za bralno značko, ki je aktualna tja do petega, šestega razreda, potem pa je razen najbolj pridnih učencev skoraj nihče več ne naredi, tudi če prebere vse knjige, ker pač ni najbolj ugledno, da med odmorom klepetaš z učiteljico o neki knjigi.

Preprosto menim, da bi moralo pri slovenščini biti v učnem načrtu, da mora učenec vsak mesec prebrati eno knjigo in napisati vsaj en spis. Tega praktično ni, mogoče dve knjigi za domače branje na šolsko leto, o spisih že dolgo nisem zasledila ne duha ne sluha. Vsi kričijo, da so otroci in tudi odrasli premalo pismeni, a ne vem, zakaj se čudijo.

Ne moreš biti pismen, če nič ne bereš in ne pišeš. V šolah se vsi veliko več ukvarjajo z matematičnimi zapleti kot pa z običajno slovensko besedo.

Mogoče menite, da kar malo preveč težim z branjem, s knjigami in revijami, ampak prepričana sem, da bi večina ljudi z veseljem brala, če bi v pravem trenutku prebrala eno dobro knjigo. A veste, ko vas zagrabi strast, ko vam je nekaj tako fino, da ne morate nehati – na primer jesti čokolade, gledati dobrih filmov, igrati igric, obdelovati vrta ... No, prepričana sem, da bi se presenetljivo veliko učencev in, ja, tudi odraslih predalo branju, če bi jim v roke porinili pravo knjigo. Odkrili bi strast.

In če bi moral vsak učenec v enem šolskem letu prebrati devet knjig (to je 81 knjig v devetih letih osnovne šole + 36 knjig v srednji šoli), ni vrag, da ne bi bila med njimi vsaj ena taka, ki bi ga začarala v mladega bralca.

Nikar zdaj ne moralizirajte, da prisila ni nikoli dobra – seveda da je, brez vsaj malo prisile bi človek naredil zelo malo stvari. Ob ponedeljkih še vstal ne bi iz postelje.

No, da sem iskrena, čeprav cele večere in jutra berem, imam po stanovanju kup knjig, moja otroka še nista odkrila te strašne strasti do branja. Zadnja dva tedna oba pod šolsko prisilo bereta za domače branje, a moram reči, da sta vsaj takrat presenetljivo mirna in neodzivna za okolico, tako da še gojim upanje, da bosta nekega dne dojela, da je branje knjig morda še boljša stvar kot gledanje dobrega filma, ki ga je veliko prej konec kot napisane zgodbe.

Držim pesti zanju! In za vse mlade bodoče bralce. Ah, ja – in držim pesti, da v šolah začnejo končno brati in pisati.

Tina Lucu

Lisa - 49/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 49/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.