Ker sem se usedla pred to kolumno na 8. marec, si ne morem kaj, da je ne bi naslovila s tem sloganom, ki sem ga zasledila v francoskem tisku in se mi zdi najbolj globok in revolucionaren poklon mednarodnemu dnevu žena.

Čeprav ne mislim pisati o feminizmu, ampak o cirkusu. Cirkusu? Ja, cirkusu, in to ne standardnemu cirkusu z levi, sloni, klovni in drugimi vrtoglavimi in vratolomnimi točkami, za katere je treba napeti varnostne mreže. Temveč intimnemu, poetičnemu cirkusu, kjer imajo glavno besede ženske. In ki je edini ciganski cirkus na svetu. Ciganski cirkus Romanès.

V bistvu ga poznam že dolgo. No, poznam njihov cirkuški šotor, ki je postavljen čisto blizu hiše, kjer stanujem. In vem, da je Alexandre Romanès, njegov ustanovitelj, a šefica je moja žena Delia, pravi Alexandre, pesnik, ki je izdal tri pesniške zbirke pri slavnem Gallimardu. In vendar do pred kratkim enostavno nisem prestopila njegovega praga. Če me ne bi eden od mojih prijateljev hotel peljati v teater, do katerega mi ni bilo čisto nič, in mu ne bi predlagala, naj me raje povabi v cirkus, in to ciganski, kar je v zadnjem času, ko francoska skrajna desnica odkrito izganja cigane, tako rekoč državljanska gesta, najbrž še zdaj ne bi vedela, kaj se skriva pod njihovim šotorskim platnom.

Ko sva vstopila, sva komaj verjela svojim očem. Šotor je majhen, intimen in bolj spominja na gledališki oder kot na cirkuško pisto. Tla so kot pri Petru Brooku prekrita s preprogami. Ob strani velik pladenj s svečami. Od trenutka, ko Alexandre Romanes prižge vse sveče in izza zavese stopi pravi ciganski orkester in začne igrati, do konca, ko sveče dogorijo, in jih ni treba niti upihniti, se pred nami odvije nenavadna predstava cirkuških točk, ki nimajo nič opraviti s komercialnim, senzacionalističnim cirkusom, čeprav preigrava iste elemente.

Hčere Alexandra Romanèsa, ki jih je vseh skupaj pet, in njegov odraščajoči sin, pred nami izvajajo točke, ki so polne ciganskih vragolij, poezije, plesa, humorja in celo nepopolnosti, zmotljivosti. Če žonglerju pade iz rok ena izmed žog ali kegljev, nič hudega. Ena od najbolj poetičnih figur je ravno žongler, eden redkih cirkusantov brez ciganske krvi, ki igra istočasno klovna, a bolj spominja na Busterja Keatona kot na klovna. Njegove žonglersko izredno zahtevne točke so narejene ravno na nepopolnosti, za katero nikoli ne vemo, koliko je resnična ali ne. Ali pa edina točka patriarha Alexandra, v mladosti znanega krotilca zveri, ki pride za oder s psičkom, s katerim odigrata ironično parodijo na krotenje živali.

A največja vrednost ciganskega cirkusa je ravno v njegovi ciganskosti. Vse točke na svoj način govorijo o tisočletni kulturi tega nomadskega naroda, ki izhaja iz Severne Indije in o katerem poznamo predvsem klišeje. O čemer na svoj način pripoveduje predzadnja predstava z naslovom Kradljivci kur. Zadnja nosi ime najmlajše hčere para Romanès Rajenka in je globok poklon ženskosti, lepoti, plesu in ognju. Ali z drugimi besedami: bodimo moški in dajmo oblast ženskam.

Lisa - 12/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 12/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.