Dekle, ki mu ni vedel imena, in tudi ni bil ravno prepričan, da jo je sploh že videl, je čepelo na pručki v kotu in ga gledalo kakor sodnika.

Njeno suhljato telesce se mu je zdelo v tem ždenju še povsem otroško. Tudi njen zatopljeni obraz je bil mlad, le oči so bile že povsem ženske – velike, otožne in čudno lepe. Zrle so vanj povsem naravnost in neizprosno, kako da res prinaša razsodbo. Zastal je ves v nelagodju in zopet obžaloval, da se ji je sploh približal, saj dekletce, vsaj na pogled, ni bilo preveč pretepeno, vse drugo, kar jo je pač doletelo, pa se je tako in tako moralo tu prej ali slej zgoditi.

"Lagali ste mi,'' je šepnila, da jo je komaj slišal. ''Rekli ste mi, da bom le plesala.''

''Pa saj boš,'' je pihnil. ''Tudi plesala boš.''

''Telo bom prodajala,'' je komaj iztisnila. ''To bom tu delala.''

''Ljudje prodajajo kri!'' je planil. ''Zobe prodajajo pa lase in ledvice in se tako sčasoma razprodajo po delih, pa kaj!?'' je izgubljal potrpljenje. ''Ti pa boš ostala vsaj cela.''

''Toda, to ni pošteno,'' je trznila. ''Ne morete me kar tako zdaj prisiliti,'' se je preprijela čez prsi, kot bi jo zeblo. ''Kdo vam je dal to pravico?''

''Kakšna vražja pravica?'' je nejevoljen odmahnil. ''Nobene pravice si ne jemljem in ničesar ne terjam,'' je nameraval oditi. ''Zaradi mene lahko tudi kar spakiraš in greš,'' je segel po kljuki. Res je bila tečna in res bi jo pustil.

''Obljubila sem mami, da bom preživela,'' je iznenada vstala.

''Pa saj tudi boš, no,'' se je, nekako čudno ganjen, obrnil.

''Še bolj pa sem to obljubila sebi,'' se mu je zazrla v oči. ''Nekje pa vendarle je tak normalen svet, sem si takrat rekla. Mora, res mora biti,'' je zacepetala vsa razkoračena in uboga. ''Sestavil bi se že iz vse te silne želje, četudi ni predvideno, da naj je. A mora biti predvideno. Saj drugače je vse brez zveze. Čemu sicer vsa ta rojstva? Vse te male smrti? Čemu sicer vse to, kaj je vmes? To življenje ...''

''Poslušaj'', se je vrnil do nje. ''Tudi sam že dolgo več ne počnem tistega, kar želim,'' je dejal s spremenjenim glasom. ''Tudi meni že dolgo ni tako, kot sem včasih upal, da bo ...''

''Pobegnila bom,'' se je odločila. ''Tekla bom,'' je vsa drgetala. ''Samo še tekla bom. Tekla, tekla, tekla ...''

''Boš,'' je prikimal.

''Nikoli več se ne bom zaustavila ...'' je prikimavala tudi ona.

''Šla boš in že kmalu boš spet začela srečevati sebi podobne,'' se je zazrl v prazno. ''Vse več in več vas bo. Še zavedali se ne boste tega, pa boste že edino seme tega sveta. Razumeš – edino zdravo seme! Saj ne morejo biti zdravi, ki so druge pognali v beg ...''

Odmaknil se je in prisluhnil v tišino, ki je zatiščala med njiju. Povsem se je bil spozabil in nadvse čudno mu je bilo, da sta se lahko tako pogovarjala, tujca. Ob prvem mraku jo je potem odpeljal iz mesta in jo odložil na počivališču tovornjakov. Bilo je to vse, kar je lahko storil zanjo.

Feri Lainšček