Kaj moremo, človek je pač družbeno bitje in politika je očitno edini način urejanja skupnih zadev. Na svetu je vse manj vrtov, v katere se je še mogoče zateči, ne da bi naleteli na vrtnarje in paznike, zato mi tudi ta pomlad ne prizanaša. Tako kot tudi ne vam, ki zdaj to prebirate, pa čeprav si resnično želim, da bi bila moja priljubljena revija še naprej polna predvsem občutkov lepega. 

No, zdi se, da še zmeraj ni pravega recepta, kako se ubraniti pred plevelom politike. Zgolj tiščanje glave v pesek gotovo prinaša slepoto tudi za vse tisto drugo. Ko pa na tem področju kaj grdega vidiš in poveš o tem svoje mnenje, je pa že takoj tudi kažin. Z vseh strani te zasujejo komentarji in sporočila, katerih skupni imenovalec je prej ko slej ta neprijetni občutek, da prav vse zainteresirane v tej deželi zanimata le še levica ali desnica, resnica in pravica pa jim lepo dol visita.
Lani sem tako dregnil v osja gnezda z izstopom iz Slovenskega centra PEN.

Nasprotoval sem izključitvi Janeza Janše, vztrajal pri načelnosti in se zagovarjal s prisego temeljnim listinam tega mednarodnega združenja pesnikov, esejistov in pisateljev. Toda že kmalu sem potem lahko le ugotavljal, da ta moja načelnost niti slučajno ni nikogar zanimala, verjeli pa so mi tako in tako le tisti, ki me res dobro poznajo.

Skratka, začelo se je eno samo veliko iskanje razlogov za moj izstop, tam, kjer jih niti slučajno ni bilo, razglašali so me za izdajalca, politikanta in celo skrajnega desničarja, si pomagali z domišljijo in mi podtikali reči, ki se mi še v sanjah ne prikazujejo. Nekaj zelo podobnega pa se je spet zavrtinčilo okoli mene ravno v teh dneh, ko sem kot član upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev sopodpisal zahtevo za odstop predsednika države. Namreč, bistvo te izjave, ki se zavzema za verodostojnost Komisije za preprečevanje korupcije, je bilo v hipu potisnjeno v ozadje. Še celo številni izmed tistih, ki jim je res do tega, da bi bilo v deželi manj korupcije, so se spet začeli javno spraševati, kaj da ima Društvo slovenskih pisateljev tokrat za bregom. In že zopet se je začelo natolcevanje, obrekovanje, preštevanje, razvrščanje in kajpada tehtanje, ali se smerokazi na Tomšičevi 12 tokrat obračajo v levo ali na desno …

Oba primera sta kajpada zgovorna in z vso svojo paradoksalnostjo napeljujeta človeka, da bi si rekel fej in se kratko malo obrnil vstran. Toda to bi bila obenem seveda drža, ki ne bi v ničemer prispevala, da bi se družbeno ravnovesje vsaj za silo ohranjalo. Razvidno je namreč, da se niti slučajno ne more ohranjati zgolj s težnjo po uravnoteženosti levice in desnice, ampak si je nujno zmeraj znova pomagati s temeljnimi vrednotami. Ali z drugimi besedami: šlo bi nam veliko bolje, če bi nas v prvi vrsti zanimali resnica in pravica, levica in desnica bi nam morda celo dol viseli.   

Lisa - 13/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 13/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.