Nikoli si nisem znal prav predstavljati, kako je lahko Mia v tovarni v Rušah dvigovala težke vreče z gnojili, saj je bila, ko sem jo spoznal, drobno, krhko in nežno dekletce, ki je želelo edino prepevati.

Ob najinem prvem srečanju na eni izmed mariborskih vrtnih zabav me je pred jutrom odpeljala pod dravski most, kjer je bila po njenem prepričanju najboljša akustika, in mi s svojim presunljivo čutečim in posebnim glasom zapela.

Že takrat sem začel verjeti, da ji bo nekoč zagotovo uspelo, pa čeprav sicer ni nič drugega okoli naju zares kazalo na to. V teh dneh, ko Mia, kot prva dama slovenskega džeza, zaključuje ciklus štirih velikih koncertov na Ljubljanskem gradu, imajo spomini na najina druženja in sodelovanja seveda lahko tudi nostalgičen pridih, a v ospredju vsekakor ostajata zadovoljstvo in veselje ob dejstvu, da so se ji mladostne želje več kot uresničile.

Njeno vztrajno, brezkompromisno in tako rekoč zapriseženo sledenje občutkom lepega ima v mojih očeh še posebno ceno tudi zato, ker svet in okolje, v katerem se je vse to dogajalo, sicer niti malo nista postajala taka, kot smo mladostno upali. Ideološka zadržanost ob džezu kot ob nečem, kar je prihajalo z zahoda, se je takrat res že povsem razmehčala, toda časi, ki jih je prinašalo politično samoosvobajanje, so nezadržno rojevali mnoga druga in drugače neprijazna razmerja.

Družba se je potrošniško banalizirala, mediji so se komercializirali, glasba se je digitalizirala, vse dogajanje okoli nje pa se je zdaj že v pretežni meri podredilo takemu povpraševanju. In to seveda ni bilo ravno prijazno okolje za nekaj, ki prisega na prvinskost, pristnost in ne potvorjenost. Toda Mia je ves ta čas brez popuščanja vztrajala in na povsem svoj, nekonvencionalni način tudi zmagala.

Pa še nekaj je treba ob vseh čestitkah res pomenljivo dodati. V času, ko je slovenska glasbena srenja postopno podlegala izražanju v angleškem jeziku, je Mia skupaj s skladateljem Stevom Klinkom ustvarila prepričljiv opus skladb z besedili v slovenskem jeziku. Ker gre za džezovske skladbe, bi nemara lahko iskali v tem celo paradoks. A vsi, ki jo dobro poznamo, seveda vemo, da je šlo Miji tudi v tem primeru za nekaj, kar jo še zmeraj od vsega najbolj krasi. Namreč, iskrenost.

Lisa - 21/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 21/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.