Švedski pisatelj Torgny Lindgren je v svoji literarni mojstrovini Lepa Merab opisal krojača Molina, ki se je sicer v Jörnu res izučil obrti, "a karkoli je sešil, ni bilo dobro." Suknjič je bil preozek v pasu ter grozno širok čez ramena, plašč je bil tako majhen, da ga ni bilo mogoče zapeti, obleka pa se je vlekla postrani.

Zaradi tega je nesrečni Molin dan za dnem izgubljal stranke in je naposled šival le še modre delovne obleke, ki jih je prodajal na sejmu v Lyckseleju. Nekega večera pa je iz obrezkov blaga naredil prtiček in na njem z modrimi črkami izvezel: "Veselite se s strahom".

Nastal je njegov prvi prtiček s sporočilom, za katerega je takoj našel kupca in povsem obubožani krojač je odslej šival le še prtičke, ki so jih ljudje sproti pokupili. V nekaj mesecih so imele vse hiše v okolici stenske prtičke, zato jih je njegova lepa žena kmalu začela prodajati tudi v drugih mestih.

Tako se začenja čudovita zgodba o krojaču, ki je šival besede, njeno metaforično razsežnost pa seveda lahko razumemo na več načinov. No, v času, ko zagatam slovenske politike s knjigo kar noče in noče biti konec, se nekatere primerjave vsiljujejo že kar same po sebi. Vse bolj očitno je namreč, da so pisatelji v očeh načrtovalcev aktualne kulturne politike še najbolj podobni klavrnim krojačkom, ki jim nikakor ne uspe ustvariti česa uporabnega, zato jih želijo na vse mogoče načine prisiliti, da bi končno začeli izdelovati prtičke in jih kajpada tudi uspešno prodajati.

Ob prodaji največje slovenske založbe je država s svojo zadržanostjo spet pokazala, da v vsem kapitalu, dediščini in dejavnostih Mladinske knjige ni prepoznala javnega interesa. Zdi se, da je knjiga s tem samo še bolj prepuščena trgu in to bo imelo mnogo posledic. Na koncu pa bodo vsekakor najbolj prizadeti pisatelji, ki še zmeraj verjamejo, da ustvarjajo kaj bolj uglednega in koristnega, kot pa je ta, v tem obubožanem času, tako želena cenena in ljudskemu okusu všečna roba. Pot po spirali, ki se iz leta v leto vse bolj oži, pa se bo očitno še nadaljevala, dokler ne bo v državi obstajala samo še ena založba in dokler ne bomo premogli Slovenci – kot je pred časom nekdo zlohotno rekel – le tri pisatelje, ki kaj veljajo. Prav taka naj bi bila namreč po njegovem mera, ali pač cena, ki jo lahko dvamilijonski narod še prenese.

Vse bolj je žal verjetno, da se bo to že v neki bližnji prihodnosti tudi zares zgodilo. Kaj torej reči, razen morda, kot je dejal naš krojaček: Veselite se s strahom. Kajti nekoč se bo potem zagotovo nekdo prav zviška vprašal: Ali je država, ki ima samo eno založbo, res država, in ali je narod, ki premore samo tri pisatelje, res lahko še narod?

Lisa - 17/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 17/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.