Mlada pesnica je zavrnila denarni delež nagrade, ki jo svojim članom podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Gre torej za društveno ali pač stanovsko nagrado. Ker pa pisateljsko društvo za te namene nima lastnih sredstev, je pridobilo donatorja.

Denar je prispeval uspešen slovenski poslovnež, ki je bil, kot sam pravi, brez želje po promociji pripravljen podpreti ta kulturni projekt. Nagrajenka je denar zavrnila iz načelnih razlogov in ob tem zapisala, da je to storila zaradi 'osnovne higiene' in ob tem posebej poudarila, da ne želi sodelovati pri ničemer, kar je povezano z denarno nagrado. Svečane podelitve nagrade tako ni bilo, donator pa je preklical pogodbo z Društvom slovenskih pisateljev in nagrade seveda ne bo več financiral.

Ob ugibanju o nagrajenkinih načelnih razlogih so novinarji kmalu postregli z dejstvom, da nič hudega sluteči donator med drugimi posluje tudi s Putinom in ruskimi oligarhi. V javnosti je obveljalo prepričanje, da je bilo prav to tisto, kar je nagrajenko privedlo do njene načelne odločitve. Dogodek pa je seveda priklical še vrsto drugih medijskih, društvenih in tudi gostilniških komentarjev.

Dejstvo je, da bo DSP odslej težje pridobivalo sponzorje in njegov predsednik je že izjavil, da bo društvo v bodoče očitno prisiljeno svoje nagrade podeljevati zgolj za čast in slavo, morebitno eksistenčno stisko nagrajencev pa ignorirati. Manj poučena večina pa je k temu kajpada hitro dodala, da je revščina večine slovenskih pisateljev tako in tako izmišljena, saj tudi ta zadnji dogodek razvidno pokaže, da 3.500 evrov ni ravno vsota, ki bi slovenskemu pesniku lahko kaj pomenila.

Sam sem v življenju prejel kar nekaj literarnih nagrad, ki so bile seveda tudi denarne. Verjamem, da me niso pokvarile, saj sem tako čast in slavo in denar zmeraj sprejemal z rezervo in tisto nujno notranjo zadržanostjo, ki avtorju po moje edina pomaga, da tudi po taki javni izpostavljenosti lahko neodvisno in samosvoje ustvarja naprej. Se mi je pa ob vsej tej godlji s pesniško nagrado ves čas porajalo neko ločeno mnenje, ki bo verjetno kmalu razglašeno za bogokletno.

Menim namreč, da slovenskih literarnih nagrad sploh ni 'umazal' denar, ampak vse tisto drugo, kar se leto za letom dogaja z njimi in okoli njih. Razne prijateljske, klanske in interesne povezave v slovenski pisateljski srenji so prav gotovo veliko bolj vprašljive in nadležne, kot pa ta zavrnjeni mecen.

Lisa - 45/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 45/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.