Po mogočnem, zgodovinskem pariškem shodu 11. januarja, ko je tako rekoč celotna Francija skandirala Jaz sem Charlie, je seveda že v naslednjih dneh postalo jasno, da nismo vsi Charlie oziroma da ne razumemo vsi enako besed, kot so republika, svoboda izražanja in predvsem laičnost.

Tokrat bom posvetila to kolumno ravno tej zadnji besedi. Laičnost oziroma stanje laičnosti še daleč nima istega prvega pomena kot v slovenščini, kjer jo razumemo najprej kot nestrokovnost (nekdo, ki se na primer ne spozna na biologijo ali kemijo, je laik) in šele nato kot nekaj sekularnega, brez verskega značaja. V Franciji je postala ta beseda v tem nasilnem januarju, ki se je pravkar iztekel, ena najbolj vročih in aktualnih. Kaj se torej skriva za njo?

Laičnost je eno izmed osnovnih načel francoske države, ki izhaja iz francoske revolucije in je uzakonjeno z zakonom iz leta 1905, ki ločuje cerkev in državo. Kar pomeni nevtralnost države in svobodo vere ali se drugače rečeno: država spoštuje izraze različnih veroizpovedi in pričakuje, da pripadniki teh različnih verskih skupnosti prav tako spoštujejo zakone države, kar še naprej pomeni, da umaknejo izražanje svoje vere iz javnega življenja v zasebnost. Izraz verske pripadnosti torej nima kaj početi v javnem življenju države.

Če povem še drugače, s primeri: novinar ali novinarka večernega dnevnika ne more imeti okoli vratu verižice s križem, da ne govorim o tem, da je nepredstavljivo, da bi kdorkoli iz katerekoli prižnice pozival k volitvi te ali one politične stranke ali njenega voditelja.

Laičnost je seveda postala goreča tema zaradi načrtnega poboja oziroma obglavitve vodstva satiričnega tednika Charlie Hebdo, ki je jemal in še jemlje načelo laičnosti v najbolj dobesednem smislu: ker so država in veroizpovedi ločene, to pomeni, da blasfemija ne obstaja oziroma da lahko vsakdo izrazi svoje mišljenje oziroma svoj način humorja.

Charlie Hebdo je od zmeraj prakticiral satiro in humor, ki sta sestavni del francoskega duha, ki je že po svoji naravi ironičen. A problem je v tem, da se humor, ironija in satira lahko izvajajo predvsem v okviru ljudi, ki imajo isto kulturno obzorje. Saj vemo, da se ne smejemo vsi istim vicem.

Kako torej narediti, da laičnost ne postane orožje proti islamu, kot to razumejo marsikateri muslimani, ki živijo v Franciji? In ko pravim muslimani, seveda ne merim na barbarske fundamentaliste, ki mislijo, da imajo pravico in celo dolžnost, da zaradi slabo razumljenega vica oziroma karikature s kalašnikom pobijejo njegove avtorje, kot tudi ne na vse te množice islamistov, ki so demonstrirali svoj bes in ogorčenje po novi, sicer milo provokativni naslovnici satiričnega tednika, ki je spet upodobila preroka.

Temveč na vse pripadnike islamske vere v Franciji, ki so sestavni del te države. Ali naj se avtorji satiričnega tednika samocenzurirajo? Ali pa naj začnejo izvajati laičnost malo drugače: kot prostor nevtralnosti, kritike in ironije, a tudi spoštovanja in razumevanja drugega. Laičnost kot začetek modrosti.

Lisa - 6/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 6/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.