Že od malega je moje življenje neločljivo povezano s knjigami. Dobila sem ime po junakinji iz romana Tihi Don, nesrečni Aksinji Astahovi.

Že kot dojenčku so mi brali ne samo pravljice, ampak tudi čarobne pesmi Gregorja Strniše in Daneta Zajca. Starši so bili pisatelji in v hišo so ves čas mojega otroštva hodili znani in manj znani literati, ki so z očetom in materjo kovali prihodnost slovenske književnosti. Spominjam se, da sem kot otrok požirala knjige kot po tekočem traku. Najhuje je bilo takrat, ko mi ni uspelo pred nočjo končati kakšne blazno zanimive zgodbe. Mami mi je kljub prošnjam navadno ugasnila luč, jaz pa sem z baterijo v roki skrivoma brala naprej pod odejo in vsake toliko napol nezavestna prihajala ven po svež zrak. Knjige, knjige, knjige. (Mimogrede: 2. april, rojstni dan Hansa Christiana Andersena, je mednarodni dan otroških in mladinskih knjig.)

Še danes grem kljub pomanjkanju časa zelo rada v knjižnico. Na listku imam sicer spisek strokovne literature, vendar se obvezno v moji veliki torbi znajde še najmanj sedem drugih naslovov. Ni lepšega, kot se sprehajati med policami in čakati, da te pokliče kakšna knjiga. Obrneš se in – hop – je že v tvojih rokah.

In koliko izbire je v knjižnicah ter knjigarnah! Od vsega mi je najbolj žal, da ne bom nikoli v življenju mogla prebrati niti četrtine teh čudovitih knjig, ki so na svetu! Milijoni in milijoni popisanih strani ...

Med nami pa so nekateri, za katere knjig ni. V slovenščini morda tri ali štiri. Kako je to mogoče? Kdo so ti ljudje?

Spoznala sem jih na svojem obisku v CUDV Črna. Odrasli ljudje z različnimi motnjami. Kaj si lahko izberejo za čtivo? Preprosto napisane zgodbe, kot so na primer pravljice? Pa 20- ali 30-letniku tema neke pravljice res ustreza? Prav gotovo ne! Zato smo s Saško Fužir in Tatjano Knapp, čudovitima ženskama, ustanoviteljicama zavoda RISA in slovenskega projekta Lahko branje, v katerem prilagajata svetovne in slovenske klasike ljudem z motnjami branja, prišli na idejo, da skupaj ustvarimo kratek, preprost in berljiv roman.

In smo zavihali rokave. Za tri dni smo se vsi skupaj z Mojco Močivnik vred zaprli v počitniški dom v Topli, dobro skrit pod Peco, brez signala za mobilni telefon, brez televizije in radia. Pisali smo, brali, se pogovarjali, predlagali, črtali in brisali, spet pisali ... in nastal je naš prvi roman iz serije Julija in Peter!

Seveda je v njem veliko ljubezni. Seveda so v njem zapleti. Seveda je tu in tam tudi malce ljubosumja. Nevarnost. Pa rože in ogenj. Lepi cvetličarki Juliji se vname srce, ki ga lahko pogasi le on, Peter, pogumni gasilec. Vmeša pa se vitka in svetlolasa modna oblikovalka ... Več ne povemo!

Zdaj pa držimo pesti, da bo naša zgodba kmalu zagledala luč sveta! V načrtu jih imamo še za celo knjižno polico. In tudi ljudje z motnjami, ki bi radi brali nekaj slogovno preprostega, vendar z vsebino, zanimivo odraslim, bodo prišli na svoj račun!

P. S. Na fotografiji je del bralne skupine med akcijo.

Lisa - 14/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 14/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.