Ena od stvari, na katero sem izrazito alergična, je čakanje v vrsti. Saj ne vem, ali imam kakšno bolezen, alergijo, fobijo ali je to pač čisto običajna sodobna nestrpnost, ampak takoj ko zagledam na banki, v trgovini, na pošti, celo na avtobusu v vrsti več kot dva posameznika, me uščipne neki nepojasnjeni nemir.

Na primer v trgovini povsem mirno nakupujem, zlagam stvari v košaro (vozičkov v trgovini se nekako izogibam, ker njihova nosilnost preseže moj proračun), povsem zadovoljno kramljam sama s seboj, kaj še potrebujemo, se počasi bližam cilju, ko pred blagajno zagledam vrsto. Kakšni trije, štirje posamezniki, ki so ravno opravili svoj celomesečni nakup. Moja prva misel je, ah, bom kar vse nazaj dala, saj ni nič nujno, samo zdaj se mi pa ne ljubi čakati v vrsti.

No, potem se običajno prepričam, da bom zmogla počakati teh nekaj minut. In res nekaj trenutkov povsem mirno stojim in se zabavam s prisluškovanjem pogovorov med 'sovrstniki', potem nenadoma začnem živčno migati najprej z eno nogo, potem se ji počasi priključi še druga in prava zabava v moji glavi se začne, če me kdo od zadaj še povsem rahlo udarja z vozičkom v hrbet ali še bolje v rit. Čakam, si poskušam tiho prepevati, na hitro računam, koliko bo prodajalka potrebovala za vsakega nakupovalca pred menoj, upam, da nihče ne bo kupil cigaret, ki jih nimajo nad blagajno, ali bog ne daj, da je kakšna furjasta gospa pozabila stehtati svoje sadje in zelenjavo. Zagotovo veste, kako se potem zaplete in zavleče. Na koncu vedno nekako mine čas, a vedno si obljubim, da ob tej uri pa res ne grem več v trgovino.

Pred dnevi me je vrsta doletela v banki. Po res praktično nekaj letih le elektronskega komuniciranja z varuhi mojih bolj ne-zaslužkov kot zaslužkov, sem morala nujno nekaj urediti v banki. Že pet minut po odprtju je bila vrsta, vsaj kakšnih pet gospa je čakalo na svoj pogovor z damami na okenčkih. A naj vam povem, da sem se tokrat v družbi upokojenk, saj veste, tistih dam v poznih šestdesetih letih, ki so še vedno v izvrstni formi in polne elana, in nisem prepričana, da jih ni večina prišla naravnost z jutranje telovadbe. Kakšno zabavo so imele! Malo so pošimfale državo, pa banko – obe le kradeta in nepravično zaračunavata, so ugotovile, potem so obrale nekaj znank, na koncu so udarile še čez svoje može, ki so leni kot sam hudič. Ah, kako sem jim bila nevoščljiva, ko sem sama morala v službo, one pa – bežne znanke iz bančnih vrst – so se že menile za kavo v bližnji slaščičarni. Jap, počasi bom vzljubila še vrste, morda ravno takrat, ko se priplazim do svoje penzije.

Lisa - 4/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 4/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.