Pred dnevi sem se že drugič v življenju znašla na informativnih dnevih za vpis v srednjo šolo. A če mi je bilo pri štirinajstih relativno vseeno, kam se vpišem oz. mi je bila ena od poglavitnih lastnosti izbrane šole ta, da je v centru mesta in blizu dogajanja, sem si na zadnjem informativcu, v vlogi mame, zaželela, da bi imela še eno možnost.

Pa ne zato, ker bi pred – ojoj - desetletji izbrala napačno šolo, daleč od tega, ampak zato, ker sem v trenutku postala prav nevoščljiva najstnikom in najstnicam, ki imajo pred seboj še vse radosti in tegobe šolanja in odraščanja.

Ena od mam, ki je sedela zraven mene, je celo iskreno zavzdihnila: "Ni pošteno, da je življenje tako kratko in da se lahko le enkrat vpišemo v srednjo šolo in podamo na pravo pot izobraževanja. Kaj bi dala, da bi šla lahko še enkrat v šolo, a s pametjo, ki jo imam zdaj." Jap. Evo, to sem imel v mislih. Da bi človek lahko še enkrat stopil na črto START, se vpisal v srednjo šolo in začel novo kariero, a da bi bil drugič oproščen najstniškega navala super pameti in hormonov.

Z lahkoto se lahko vživim, kako bi si kupila lepo novo šolsko torbo, ovila zvezke in knjige ter jo mahnila v razred.

Prav čutim, kako bi uživala na vseh tistih urah pouka, no, nekoliko manj na kemiji in matematiki, pa zato toliko bolj na zgodovini, geografiji, jezikih ... in če bi imela slab dan, bi vse skupaj na pol prespala, ampak vem, da bi popolnoma drugače dojemala vse skupaj, zakaj je fino hoditi v šolo. Ajoj, morda še bolj kot šolo pogrešam tisto 'svalkanje' po pouku, ko greš na eno kavico, pa do sošolke, ki je sama doma, pa nazaj na kavico, in čeprav se moraš učiti, si na neki način tako svoboden in čist, da tega ne čutiš nikoli več v življenju.

A veste, tisti prazni prostor, tisto pričakovanje v življenju, ko misliš, da boš največji car in boš osvojil svet, saj drugi vendar nimajo niti polovico tvoje pameti. Brrr, kako grdo potem bolj ali manj vsi pademo na trda tla. Pogrešam tisto samozavest, ko ti je logično, da si največji 'kralj ali kraljica' in da je samo vprašanje časa, kdaj bodo to odkrili tudi drugi in se ti začeli klanjati in nositi milijone.

Skratka, okej, pubertetniških hormonov ne morem dobiti nazaj, si pa vseeno lahko želim, da bi vsi skupaj resno razmislili in odprli srednjo šolo z univerzo za vse v srednjih letih, ki bi radi začeli kariero na novo. Kdor bi želel, bi dobil osemletni študijski dopust in seveda država bi vse plačala. Saj vem, da se smejite, ampak a ne bi bilo fino?

Lisa - 8/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 8/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.