Zadnjič sem v enem od tistih lahkotnih ameriških filmov, kjer že vnaprej veš, da se bo seksi blondinka, pred katero klečijo vsi moški, zaljubila v najbolj običajnega, a poštenega fanta z očali, ujela stavek, ki mi je bil zelo všeč. Izrekla ga ni 'bjonda', ampak njena kolegica, lepa, a ne tako samozavestna in samostojna.

Skratka v enem izmed slabih trenutkov, ko jo je razburil še njen bivši fant, po vrhu še njen delodajalec, je izjavila: "Zdaj je pa res že napočil čas, da postanem glavna junakinja vsaj v svojem življenju."

In res, hudiča! Kako se človek včasih kar ujame in igra samo stranske vloge v življenju drugih, sam pa prav nikjer ne zavzame celega odra, prav v nobenem segmentu svojega življenja. Pa ne govorim le o službi, kjer pač zavzameš eno od bolj ali manj pomembnih stranskih vlog ter le sem ter tja izstopiš z glavnim tekstom, ampak tudi o zasebnem življenju.

Da ne bo pomote, nič se ne pritožujem, a včasih opazim, da priletim domov in potem statiram šolarjema, kuham, pospravljam, obešam ... skratka, igram vse tiste vloge, ki mi ne dišijo preveč, saj jih poznate – tiste vloge, ki jih v gledališču dobijo le mladi ali pa slabi igralci. Ampak k sreči imam tak zoprn, malce egoističen karakter (čeprav se naj to ne bi spodobilo), da se večkrat tiho uprem in grem po svoje odigrat svojo najljubšo vlogo, pa čeprav samo berem ali pa odmeditiram svoj polurni tek.

A še huje je, ko me prime lenoba in se mi sploh ne ljubi igrati nobenih vlog, pozabim, da se mora vendar človek ves čas učiti, migati, nekaj početi, misliti, napredovati. Oh ja, takrat me pa zgrabi panika in se sama s sabo jezno pomenim, da moram migati, se naučiti še kakšnega jezika, brati o zgodovini, najbolj pa sem jezna, ker se mi ne ljubi več pisati, ker tukaj pa res čutim, da najbolj izgubljam stik z eno izmed svojih pomembnih vlog.

Skratka, naj svoj samogovor končam z mislijo, da prav ženske prevečkrat pozabimo, da ne smemo biti le statistke v svojem lastnem življenju, da moramo najti svoje najljubše vodilne vloge, iti v boj zanje in jih začeti uresničevati. In še mimogrede, da ne boste odlašale do prihodnjega leta – december je popoln mesec, da zavzamete glavno pozicijo v svojem življenju.

Aha, pa še to, biti glavni junak ne pomeni, da si do drugih brezbrižen, da jih ignoriraš, ampak preprosto to, da ne pozabiš nase in ne živiš le za druge. Oh, madona, se vidi, da se bližajo prazniki in postajam poetična. Mah, grem na kavo, oh ja, ena izmed mojih najljubših vlog – pivec kave!

Lisa - 50/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 50/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.