Pred dnevi sem šla mimo osnovne šole ravno, ko je zvonilo za veliki odmor. Zagotovo se še spomnite na vsak šolski dan težko pričakovani glavni odmor, ko si šel lahko ven, norel, tekel, se skrival, igral med dvema ognjema, nogomet, skakal gumitvist ...

Ko si končno lahko vsaj za 20 minut zapustil neudobni šolski stol. Skratka, v istem trenutku, ko se je zaslišal zvonec, so ven pritekli že prvi otroci, kot da bi se skrivali za velikimi, težkimi, šolskimi vrati in samo čakali na znak za skok na svobodo. Eden od fantkov je takoj na polno nabil nogometno žogo čez celo igrišče, mlada učiteljica je za šprintajočo deklico vpila, naj se vendar preobuje v čevlje, tri deklice so plesale in pele, malce nerodni osmošolci so se, kljub strogim opozorilom učiteljice, ciljali s starim copatom ter se na ves glas krohotali s svojimi počenimi glasovi.

In potem sem seveda dobila idejo, da bi tudi odrasli v službah nujno potrebovali aktiven glavni odmor. Mar ne bi bilo pametno, da bi imela podjetja prav predpis, da morajo biti v bližini igrišč, da se lahko zaposleni med delavnikom lahko malo 'zletajo'. Na primer, da bi imeli vsi uslužbenci pač ob določeni uri glavni odmor in bi jo namesto na kavo mahnili na igrišče, kjer bi sektorji med seboj igrali med dvema ognjema ali pa bi fantje udarili nogometno partijo, računovodkinje bi se lahko malo lovile ter skakale ristanc, člani uprave pa so zaradi mene lahko tudi učitelji, ki klepetajo ob strani in gledajo živahne uslužbence.

In seveda – med glavnim odmorom bi bilo prepovedano kaditi, piti kavo in uživati druga poživila. No razmislite – ali ne bi bili po rahlem dvigu srčnega utripa vsi veliko bolje razpoloženi (gibanje sprošča celo hormon sreče – seratonin), da ne govorimo o tem, da bi se dvignila delovna vnema, izboljšala bi se povezanost med zaposlenimi, da ne omenim boljšega zdravja in samopodobe. Kdo pa lahko kar sedi in sedi osem ur?

Ko pišem tale uvodnik je ura pol enih, neskončno me boli rit, za katero imam včasih občutek, da je od sedenja že popolnoma sploščena (no, čeprav je daleč od tega), zateguje me v vratu in celo v podplat me prijemlje krč, ker sedim v tako neumni pozi. Ja, že ob pol enih ne najdem več primerne poze za sedenje in pisanje, mislim, da bi ob tem času pa res že nujno potrebovala glavni odmor. In če bi enemu glavnemu odmoru dodali še tri petminutne pavzice, obvezno jutranjo malico in kosilo ob dvanajstih – jah, pa naj mi kdo oporeka, da ne bi bili vsi veliko bolj zdravi in zadovoljni.

Okej, mogoče bi kakšno urico manj delali, ampak učinkovitost ne bi bil nič manjša. Mah, jaz bi od jutra delal kot šus, če bi vedela, da me ob pol enih čaka lovljenje s Sandro, Mijo in Ilono, pa zaradi mene se nam lahko pridružijo še Saša, Nina in Meta (Ana Marija je trenutno prezaposlena z Znanim obrazom, ki ima svoj glas.). Seveda – dobrodošli tudi fantje, s katerimi bi sicer raje odigrala en nogomet, ker imam trenutno pred finalom Evrolige občutek, da imam gol že praktično v nogah. Skratka ... jah, glavni odmor v službah je zagotovo dobra ideja.

Lisa - 21/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 21/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.