Prejšnji teden se mi je zdelo, da so vsi govorili o sladkorju. Kamor sem se obrnila, so mi predvajali odlomke iz oddaje Tarča Televizije Slovenija, kjer so se zbrali strokovnjaki iz vseh vetrov in debatirali o škodljivosti sladkih pijač, sladkorja in tako naprej.

Najbrž vse drži, vsi so se mi zdeli sila prepričljivi in moram priznati, da mi je šla čokolada pretekle dni kar težko po grlu. Jap, prejšnji teden je bil sladkor na moji črni listi živil, čeprav je dan brez vsaj koščka čokolade kar malce žalosten in pust. A to je verjetno le del te moje 'sladke' zasvojenosti.

Skratka, da je sladkor škodljiv in ubijalski se mi zdi, da vedo že majhni otroci, saj slišijo malo pridigo o grdih sladkarijah praktično ob vsakem bombonu. Ampak česar jaz pri vsem tem ne razumem, je, zakaj nista v vrtcih in v šolah šport in zdrava prehrana bolj povezana. Še vedno ne razumem, zakaj naši šolarji nimajo čisto vsak dan vsaj ene ure, namenjene športu, saj menim, da zadovoljen, razmigan človek veliko prej poseže po zdravi prehrani kot lenušček. A kar se mi zdi najpomembneje, je, da se človek pač drži navad, ki jih pridobi kot otrok, in potreba po rednem gibanju bi se mi zdela odlična popotnica za vse življenje.

Čeprav sem s svojim pisanjem že pred časom razburila eno od učiteljic razrednega pouka, še vedno menim, da bi morali z majhnimi in velikimi otroki od prvega razreda naprej pri urah športne vzgoje delati strokovnjaki, in ne razredničarke. Mislim, da bi morali šport jemati vsaj pol tako resno kot matematiko in slovenščino, saj je od rednega gibanja odvisno naše zdravje tudi v odrasli dobi, in zdravo telo pomaga tudi najboljšim matematikom in slavistom.

In v končni fazi zdravo, športno telo hlepi tudi po zdravi hrani, saj le tako dosega prave rezultate, katerih pa si večina otrok želi še bolj kot odrasli. Pa še to – koliko otroci gibajo, bi lahko z obvezno vsakodnevno športno vzgojo z lahkoto kontrolirali, koliko pa otroci zunaj šole pojedo in popijejo sladkorja, pa enostavno ne moremo nadzorovati. Sama točno vem, pa če jim še toliko pridigam in prepovedujem, da gredo moji najstniki po šoli v trgovino in kupijo največje 'svinjarije', ker so jim pač dobre.

In daleč so še časi (če bodo sploh kdaj prišli), ko si bodo otroci in najstniki (pa tudi odrasli) v trgovini iz čistega užitka kupili surov korenček in gomolj rdeče pese. Zato sem pač vesela, da otroka vsak dan gibata, in vsaj nekje v podzavesti vesta, da sladkor in kompanija niso najboljša izbira za vsakodnevni jedilnik.

Lisa - 24/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 24/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.