Pred časom sem po svoji običajni navadi, če ni nikogar doma, s komer bi se pogovarjala ali prepirala, za pozno kosilo po službi sedla pred televizijski zaslon in 'srfala' po programih.

Kardashianovi sagi se mi ni ljubilo slediti, tenis je bil dolgočasen, detektivka je že razkrila zločinca, ko sem nenadoma padla v pravo televizijsko cono somraka. Ne enem od slovenskih komercialnih programov je bila pogovorna oddaja, voditeljica pa se je s svojim gostom povsem resno pogovarjala o marsovcih.

Veste, to ni bil pogovor ljubitelja vesolja ali teoretika o življenju na drugih planetih, ne, to je bil pogovor dveh ljudi, ki sta se povsem resno pogovarjala o bitjih z drugih planetov, ki redno obiskujejo Zemljo, kako so nam nekateri naklonjeni, drugi sovražni ... Oba sta poznala kup ljudi, ki so se preveč tesno družili z 'vesoljskimi bitji' ter so jih svetovne velesile spravile na drugi svet, ker so pač preveč vedeli o sodelovanju ameriške vojske z vesoljsko vojsko ...

Skratka sredi dneva sta dva posameznika, ki sta na prvi pogled bila povsem običajna, čisto resno in brez najmanjše skepse debatirala o kolegih vesoljcih. Jah, gost, ki je bil sploh dobro obveščen o vseh diplomatskih vezeh med Zemljo in drugimi planeti iz osončja, je imel s seboj celo fotografije vesoljskih plovil pa zavrženih plastičnih vrečk, ki so jih ljudje pustili za seboj med obiskom Marsa (ali Jupitra, saj ne vem več). Skratka pogovor je bil nor ali pa sem nora jaz, ki nič ne ve o vseh teh vesoljcih med nami (čeprav sem imela nekatere na sumu, da niso z naših koncev).

No, in potem sem pred dnevi sama padla v svojo cono

Tokratna Lisina dama z naslovnice Aleksandra Rehar je bila medinja in strokovnjakinja za žalovanje. O posmrtnem življenju in komunikaciji z umrlimi dušami mi je pripovedovala tako preprosto in na neki tako običajen način, da si sploh nisem upala oporekati.

Sedeli sva na kavi in jaz – eden največjih skeptikov na svetu, ki ne verjamem v prav veliko stvari in posebno ne v tiste, ki se jih ne da prijeti, – sem le gledala, ne, še huje, prav aktivno sem sodelovala v pogovoru o dušah, ki gredo najprej na rehabilitacijo v toplice, da potem lahko najdejo svoj mir v nebesih in vzpostavijo komunikacijo z medijani na Zemlji.

Skratka, ko sem se vrnila v pisarno, sem bila popolnoma zmedena, ne zato, da bi v kaj začela verjeti, ker to brez dokazov nikoli ne bom, ampak zato, kako sem se Aleksandri povsem prepustila in ji pustila, da me je popeljala v posmrtno življenje. Več o posmrtnem življenju in Aleksandri pa si lahko preberete TUKAJ.

Lisa - 21/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 21/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.