Zadnji vikend, ko je srednje močno sijalo spomladansko sonce in se je velik del Slovencev veselil vseh zmag slovenskih junakov v Planici, sem šla na en tak počasen tek čez Rožnik. Od Bežigrada počasi do Šiške in v hrib, upala sem, da ne bo preveč ljudi, a sem jo za vsak slučaj ubrala po bolj nepoznanih in nepriljubljenih poteh Rožnika.

Ampak a veste, kaj mi je padlo v oči – praktično vsak sprehajalec ali tekač na Rožniku je imel s seboj psa. Prav neverjetno, od zelo majhnih do majhnih štirinožcev, od mešančkov do čistokrvnih lepotcev, redki niso niti lastniki, ki imajo tudi po dva ali tri kosmate prijatelje. Skratka, zdi se, da ima v Sloveniji že skoraj vsak drugi psa, in včasih imam občutek, da ima vsak lastnik svojo pasmo.

Ko sem bila majhna, smo imeli doma psa. Nemškega ovčarja z imenom Pirs, ki je bil zares tak velik, hud car, pravi štirinožni bežigrajski šarmer. V duetu z mojim dedom sta bila neustavljivi tandem, ki ga še danes pomnijo ostarele gospe. A če me spomin ne vara, da je bil Pirs takrat skoraj edini pes v ulici, v sosednji je bil še en nemški ovčar z bolj dolgo dlako, nekje blizu so imeli dobermana, sem in tja si srečal kakšnega pudlja ali malega jazbečarja, in to je bilo že skoraj to.

Od kod za vraga so v zadnjih dveh desetletjih prišle vse te pasme psov, od tako mičkenih, da jih lahko pohrusta malo večja mačka in se jih še hrček ne bi bal, do brezdlakih štirinožcev in elegantnih velikanov, ki bi lahko zamenjali celo še kakšnega ponija za ježo otrok. Celo statistika pravi, da je v Sloveniji kar nekaj deset tisoč več pasjih ljubljenčkov kot otrok starih do dveh let. Torej – se moramo vsi prilagoditi. Na splošno imam rada pse in se jih načeloma ne bojim, no, vsaj večine ne.

Ampak prav zadnjič na Rožniku so mi šli na živce nekateri lastniki, ki so morda začutili, da imam rahel rešpekt pred njihovim ljubljenčkom, ki ni deloval prav nič ljubek, in so mi mirno klicali – Kar mirno, nič vam ne bo naredil. Pes je pač pes, rad teče, skače in voha, jaz pa nisem kakšen izurjen dreser, ki bi prepoznal obnašanje vseh neverjetnih pasem psov, ki tekajo po naši deželici. In pri vsej tej količini psov, ki jih imajo Slovenci, si pač želim, da bi imeli lastniki tudi malo občutka za tiste, ki smo vsaj malce negotovi v komunikaciji s štirinožci.

Lisa - 13/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 13/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.