V tednih pred novoletnimi prazniki in zdaj, ko se v trgovinah vse vrti okoli razprodaj, sem se prav zalotila, da se včasih počutim že prav ogroženo in pod pritiskom, občutim celo slabo vest, ker ne izkoristim vseh teh neverjetnih ugodnih ponudb, cen in drugih praktično trgovskih 'daril', ki letijo na moj elektronski naslov in v poštni nabiralnik ter me bombardirajo s televizijskega zaslona.

Vse je strašno poceni, vsak dan ima vsaj ena trgovina – trdno zgrajena sredi mesta ali le virtualno posejana na internet – neko blazno ugodno ponudbo, ki jo je treba izkoristiti, ker drugače si praktično na zgubi.

Zgrožena se občasno zasačim, da razmišljam, kako moram popoldne zares nujno skočiti v katero od trgovin, saj mi tam ponujajo štiri škatlice čaja po ceni dveh, pa čeprav mi zdrava pamet kriči, da naša družina v vsem letu popije maksimalno 10 skodelic tople vode z zelišči. Ampak ko je tako poceni, se mi zdi, da je greh, da ne kupim nobenega čaja. Razumete, kaj vam sploh želim povedati?

Ja to, da so me dejansko vse te super ugodne ponudbe že skoraj prepričale v povsem nore nakupe, o katerih sicer sploh ne bi razmišljala. Zakaj za vraga potrebujem štiri škatle čajev ali pa osem kilogramov moke, aparat za peko kruha in uničevalec dokumentov, ki mi ga vsi stalno ponujajo?

Zakaj v resnici razmišljam, da potrebujem nove tekaške hlače samo zato, ker so poceni in celo, da se čisto resno zamislim, da bi skoraj morala kupiti letalsko vozovnico do Tokia, ker tako poceni je nikoli več ne bom dobila, čeprav trenutno niti približno nimam namena odpotovati na Japonsko. Saj veste, ko kar na lepem začneš razmišljati o zalogah samo zato, ker so poceni, pa čeprav že čez nekaj dni, tednov in mesecev niti približno ne bi vedel, zakaj si opravil neki nor nakup.

Zadnjič me je ena od prodajalk prav z nasmeškom gledala, ko sem zavrnila njeno ponudbo, da mi njihove tedenske ugodnosti in znižanja pošiljajo na elektronski naslov. Lepo sem ji razložila, da bolje, da ne vem za ugodnosti, ker bi me te le vabile k nakupom, o katerih drugače ne bi niti razmišljala.

Pri sebi sem nekako ugotovila, da sama daleč najmanj zapravim, če ne gledam ugodnosti, ampak kupujem pač tisto, kar potrebujem. Sicer se nisem branila znižanega zimskega plašča, a sem ga potrebovala, zato pa sem se komaj ubranila še lahkotni vetrovki in pohodniškim čevljem, ki jih čisto zares ne potrebujem, pa če sta še tako ugodni.

Skratka, imam občutek, da če človek podleže stalnemu pritisku popolnega dobička super ugodnih cen, lahko hitro razglasi osebni bankrot.

Lisa - 5/2015

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 5/2015

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.