Zadnje čase se resno sprašujem – ali je ljubljanski župan res tako prijazen možakar, ki ga neznosno skrbi za varnost meščanov in drugih obiskovalcev prestolnice, da imamo na vsake sto metrov mestne redarje, ali enostavno sodi po sebi, da priložnost pač dela kršilca zakona, kar je treba v kali zatreti ali pa – kar je verjetno najbolj drži – obupno potrebuje denar za mestno blagajno.

Ampak meni gre to nezaupanje in dobesedno puljenje denarja iz žepa Ljubljančanov že pošteno na živce. Neprijetno mi je, da praktično vsak moj premik po mestu nadzorujejo redarji ali policisti, na bolj prometnih križiščih pa kar oboji skupaj.

Večina 'varuhov' dela v dvojicah, tako da se ti lahko zgodi, da ob prometnih konicah, ko gre največ ljudi iz službe, na določenih križiščih na potencialne kršilce prometnih predpisov preži kar osem oči nadzornikov reda in miru. Pa moram priznati, da policiste še nekako prenesem, običajno ob gneči delajo red in s svojim mahanjem sredi križišča sem ter tja čisto zares sprostijo promet ali pa vsaj čez gnečo pomagajo reševalnemu avtomobilu, ki hiti na pomoč.

Mestne redarje, no, te pa imam pošteno v želodcu. V parih paradirajo po mestu kot kakšni kavboji Divjega zahoda, ki morajo v red spraviti neotesane in necivilizirane 'Indijance', ki se ne znajo obnašati na svojem teritoriju. Razumem, da morajo v mestu veljati določena pravila, ampak da se zdim oblastem tako neotesana, da mi morajo 'past' nastaviti na vsakih nekaj deset metrov, no, to se mi zdi pa že malce nevljudno.

In zadnje čase sem udeleženka v vseh sferah prometa, zjutraj in popoldne kolesarim, vmes veliko prepešačim in popoldne se vozim z enega konca Ljubljane na drugega. In, ja, povsod so ti moji 'skrbni varuhi' – ob kolesarskih progah, v centru mesta, ki naj bi bil zaprt za promet, da ne govorim ob novih rumenih pasovih na Dunajski in Celov­ški cesti, kjer imajo mestni redarji (ki bi morali resno malce utrditi bolj vljudno komunikacijo) sploh svojo jutranjo in popoldansko zabavo.

Skratka, želim si, da bi mi mestne oblasti bolj zaupale in me ne bi nadzorovale na vsakem koraku, konec koncev so oni tukaj, da se jaz počutim fino, in nismo meščani zato v mestu, da imajo oni dovolj denarja in kup nepomembnih služb. In da ne bo pomote – nisem jezna zaradi kakšen kazni, moje sokolje oko je do zdaj opazilo vse redarje in policiste. Ja, ja, že trkam na les.

Lisa - 14/2014

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 14/2014

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.