Zadnjič sem nekje prebrala stavek, ki se mi je v resnici že dolgo motal po glavi, a ga nisem znala pravilno ubesediti. "Ljudje se tako bojijo staranja, da pozabijo živeti." Točno to – in ne samo staranja – ljudje s(m)o že tako obremenjeni z večno mladostjo, zdravjem, vitalnostjo, dobrim počutjem, varovanjem okolja, eko hrano, bio življenjem ... da vmes dejansko pozabimo živeti.

Kopica mojih znank je videti sijajno. So mlade, vitke, vitalne ... A ko se dobimo na kavi, vmes postanem prav utrujena, ker že zeleni čaj zbirajo najmanj 15 minut, da ne govorim, kako zgroženo zrejo vame, ker čisto zares pijem kavo, in to mnogokrat celo belo, z veliko mlečne pene. In to so dame, ki so pred desetletjem ali dvema vase zlile več alkohola, kot ga bom jaz v vsem življenju, in praktično do ogorka posesale vsako cigareto, ki so jo kadile.

Moderni starš je že tako z vseh vetrov bombardiran z novicami o škodljivostih in strupih, da dejansko lahko svojega otroka prav zamori in oropa družabnega življenja le v imenu boja za neoporečno, zdravo življenje. Začne se že z novorojenčki, planičkami, otroškimi piškoti, iskanjem pravega vrtca, kjer bo imel malček ustrezno hrano, brez e-jev, mesa in drugih škodljivcev, potem se stvar vleče v šolo, na različne tabore, športe ...

Kot da nič drugega na vsem svetu ni pomembno, samo to, da otrok ne dobi v svoje telo kakšnega koščka mlečne čokolade ali 'oh, groza' mesa. Namesto da bi starše bolj skrbelo, ali ima njihov otrok prijateljčke in se dobro počuti v svojem okolju, namesto da bi gledali, kako raste v samostojno, samozavestno osebo, ki bo znala živeti in iti v svet, odkrivati nova obzorja in spoznavati nove ljudi, kulture, jih v imenu zdravega, 'pravilnega' načina življenja priklenejo nase in na svoja bio jabolka.

Jap, dejstvo je, da gre staranje praktično vsem na živce. Gube, povešene riti, dojke, mlahavi trebuhi, opešani možgani ... To res ni nekaj, s čimer bi se človek hvalil. A vseeno je boj z leti, ki minevajo, naporen, praktično nesmiseln. Seveda je nujno treba skrbeti za svoje zdravje, počutje, redno gibanje, a jaz tako kot povsod zagovarjam zdravo pamet in srednjo pot.

Ker na koncu poti je vseeno – vsaj predvidevam – bolj odrešujoči reči: "Madona, sem se imel fino, koliko čudovitih ljudi sem spoznal, prepotoval kup dežel, poskusil kup krasnih jedi in užival z veliko žlico," kot pa ugotoviti, da smo v boju s staranjem čisto zares pozabili živeti.

Odgovorna urednica Tina Lucu

Lisa - 46/2013

Članek je objavljen v reviji
Lisa - 46/2013

Želite prejemati revijo v svoj nabiralnik?

Naročite se lahko po telefonu 04 511 64 44,
ali preko spletne naročilnice.

Revija je lahko tudi lepo darilo.
Naročite revijo za svoje najdražje ali prijatelje.